Supreme Court dismisses review for lack of admissibility regarding employment quota regulation legality.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Revidentovo stališče, razvidno iz vsebine revizije, je, da Uredba o določiti kvote za zaposlovanje invalidov (konkretno njen 3. člen, ki določa, da se višina kvote določi različno po dejavnostih, in sicer glede na področja v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti) krši „načelo zakonitosti“ oziroma „legalitetno načelo“, ker nima vsebinske podlage v Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (konkretno v tretjem odstavku 62. člena tega zakona, ki določa, da je kvota glede na registrirano področje glavne dejavnosti SKD delodajalca lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2% in ne višja od 6% od skupnega števila zaposlenih delavcev). Vrhovno sodišče se je z bistveno enakim vprašanjem že ukvarjalo, in sicer v sklepih X Ips 468/2014, X Ips 69/2015, X Ips 70/2015, X Ips 136/2015, X Ips 161/2015, in presodilo, da navedena uredba ima vsebinsko podlago v zakonu. Gre torej za že rešeno pravno vprašanje, izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pa od že izraženega stališča Vrhovnega sodišča ne odstopa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije, št. 4932-2-1402174-10 z dne 11. 8. 2014, s katero je ta odločil, da je revidentka zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov za april 2014 dolžna v Sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanje invalidov, in sicer glavnico v višini 1.702,06 EUR ter skupni znesek zamudnih obresti v višini 15,39 EUR, skupaj 1.717,45 EUR. Revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo je Ministrstvo za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti zavrnilo kot neutemeljeno z odločbo, št. 14104-115/2014-2 z dne 27. 10. 2014.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo, v kateri se v zvezi z dovoljenostjo revizije sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj o reviziji vsebinsko določi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po presoji Vrhovnega sodišča revident zgolj s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in s tem povezano navedbo, da je v zadevi „posebej pomembno pravno vprašanje dopustnosti uporabe določil Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov po uveljavitvi Uredbe o spremembah Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov z dne 28. 2. 2008 za subjekte, ki opravljajo dejavnost kot tožnica, teh pa je veliko“, ni izpolnil pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010).

6. Vrhovno sodišče v zvezi z navedenim zgolj pojasnjuje, da je revidentovo stališče, razvidno iz vsebine revizije, da Uredba o določiti kvote za zaposlovanje invalidov (konkretno njen 3. člen, ki določa, da se višina kvote določi različno po dejavnostih, in sicer glede na področja v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti) krši „načelo zakonitosti“ oziroma „legalitetno načelo“, ker nima vsebinske podlage v Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (konkretno v tretjem odstavku 62. člena tega zakona, ki določa, da je kvota glede na registrirano področje glavne dejavnosti SKD delodajalca lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2% in ne višja od 6% od skupnega števila zaposlenih delavcev). Vrhovno sodišče se je z bistveno enakim vprašanjem že ukvarjalo, in sicer v sklepih X Ips 468/2014, X Ips 69/2015, X Ips 70/2015, X Ips 136/2015, X Ips 161/2015, in presodilo, da navedena uredba ima vsebinsko podlago v zakonu. Gre torej za že rešeno pravno vprašanje, izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pa od že izraženega stališča Vrhovnega sodišča ne odstopa.

7. Ker uveljavljan pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

8. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.