Appeal dismissed; bankruptcy trustee's failure to notify guarantor does not create joint liability but only damages claim.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Vprašanje ali je tožeča stranka kot upnica izpolnila svojo obveznost iz 1. odst. 107. člena ZOR ne vpliva na vprašanje obstoja toženčeve obveznosti, ampak le na vprašanje hkratne odškodninske odgovornosti upnika za škodo, ki je nastala poroku zaradi opustitve priglasitve terjatve v stečajnem postopku in obvestitve poroka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo naložilo tožencu, da tožeči stranki plača znesek 2.076.694,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15.2.2002 do plačila. Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določilom 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede na to, da je bil zoper kreditojemalca V d.o.o., začet stečajni postopek, bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo zamudne sodbe preveriti, ali je tožeča stranka prijavila terjatev v stečajnem postopku in o tem obvestila toženca - poroka. Tožeča stranka je prijavila terjatev v stečajnem postopku in ji je bila v celoti priznana. Tako zahteva plačilo tako od kreditojemalca kot od toženca. Ker tožeča stranka ni obvestila toženca o prijavi terjatve v stečajnem postopku, ta svoje terjatve zoper glavnega dolžnika v stečajnem postopku ni prijavil in s tem izgubil regresni zahtevek. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku potem, ko je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odst. 318. člena ZPP. Takšna odločitev je pravilna in je pritožbene trditve ne izpodbijejo. Toženec svoje pritožbene trditve veže na (po njegovem) pravno relevantna dejstva, ki naj bi pogojevala drugačno materialnopravno odločitev. S trditvami, da sodišče prve stopnje dejstev, ki jih navaja v pritožbi ni upoštevalo, pa uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki je glede na določilo 2. odst. 338. člena ZPP, v primeru zamudne sodbe, nedovoljen pritožbeni razlog. Toženčeva pritožba je zato že iz tega razloga neutemeljena.

Ne glede na to, pa naj se navede, da iz listin v spisu izhaja, da se je toženec s poroštveno izjavo zavezal tožnici kot porok in plačnik in da solidarno jamči upniku z vsem svojim premoženjem za poplačilo obveznosti glavnega dolžnika V d.o.o.. Po določilu 3. odst. 1004. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika lahko upnik v primeru solidarnega poroštva zahteva izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati. Zato so neutemeljene toženčeve trditve, da tožeča stranka zahteva plačilo tako od kreditojemalca kot od poroka. Vprašanje ali je tožeča stranka kot upnica izpolnila svojo obveznost iz 1. odst. 107. člena ZOR ne vpliva na vprašanje obstoja toženčeve obveznosti, ampak le na vprašanje hkratne odškodninske odgovornosti upnika za škodo, ki je nastala poroku zaradi opustitve priglasitve terjatve v stečajnem postopku in obvestitve poroka. Ugovor zmanjšanja svoje obveznosti bi toženec (porok) lahko uveljavljal v okviru odškodninskega nasprotnega tožbenega zahtevka ali v okviru pobotnega ugovora, vendar v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne pa šele v pritožbenem postopku.

Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).