Appeal allowed; seller liability for legal defects in forced auction remains despite statutory exclusion of liability for physical defects.

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Iz nosilnih razlogov prvostopenjskega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka izhaja, da je odgovornost stečajnega upravitelja in predsednika stečajnega senata za stvarne in pravne napake prodanega premoženja stečajnega dolžnika v primeru javne dražbe izključena na podlagi kogentne določbe 467. člena OZ, zato ni mogoče uveljavljati poslovne ali neposlovne odgovornosti v zvezi z napakami na premoženju, ki je predmet prodaje.

467. člen OZ je umeščen v odsek OZ o odgovornosti prodajalca za stvarne napake, zato se navedena določba, po kateri je odgovornost za napake pri prodaji na prisilni javni dražbi izključena, lahko nanaša le na izključitev odgovornosti za stvarne napake. Pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika v stečajnem postopku pa ni izključena odgovornost za pravne napake.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka Republika Slovenija tožeči stranki A. A. s. p., v roku 15 dni plačati znesek 3.637.440,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2021 dalje do plačila ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške (I. in II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 24.757,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (III. točka izreka). S popravnim sklepom pa je sodbo v III. točki izreka popravilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 24.757,20 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je „vse pritožbene razloge“ in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka v predmetnem postopku od tožene stranke terja odškodnino, ker je kot kupka dne 15. 11. 2007 od prodajalca B. B. d. o. o. - v stečaju, v stečajnem postopku kupila na podlagi prodaje premoženja z javnim zbiranjem ponudb nepremičnino parc. št. 1 k. o. X za kupnino 840.600,00 EUR in tega dne sklenila s prodajalcem prodajno pogodbo. Tožeča stranka je kupnino pravočasno plačala, kar je ugotovilo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani v sklepu St 197/2006 z dne 27. 12. 2007, s katerim je tožeči stranki izročilo prodano nepremičnino. Kljub določilom 2. člena Pogodbe, v kateri se je prodajalec zavezal izročiti kupki v izključno last, posest in užitek bremen prosto kupljeno nepremičnino in 4. člena Pogodbe, v katerem se je tožena stranka zavezala izročiti v last to nepremičnino tožeči stranki v roku osmih dni po plačilu kupnine, je bila tožeči stranki šele 27. 1. 2009 kupljena nepremičnina izročena v last in še vedno ni bremen prosta. V pričakovanju izvršitve pogodbene obveznosti prodajalca je tožeča stranka 25. 7. 2008 sklenila predpogodbo za prodajo (v stečajnem postopku kupljene) nepremičnine za ceno 3.638.700,00 EUR in je bila kot pogoj za sklenitev pogodbe do 31. 12. 2008 dogovorjena zagotovitev prostega vpisa lastninske pravice na kupca brez zastavne pravice na nepremičnini. Ker tožeča stranka brez svoje krivde ni uspela zagotoviti bremen prosto nepremičnino do 30. 6. 2009, ji je nastala škoda v znesku 3.637.440,00 EUR (kot razlika med dogovorjeno kupnino in vrednostjo nepremičnine ob vložitvi tožbe po podatkih GURS).

6. Odškodninsko odgovornost tožene stranke za zatrjevano škodo tožnica temelji na pogodbeni odškodninski odgovornosti in odgovornosti tožene stranke po 26. členu Ustave, saj po določilu prvega odstavka 154. člena ZPPSL premoženje stečajnega dolžnika proda stečajni upravitelj po navodilih in pod nadzorstvom predsednika stečajnega senata. Glede na tako določbo pa je moral prodajno pogodbo potrditi tudi predsednik stečajnega senata. Tako stečajni upravitelj kot predsednik stečajnega senata bi se ob predmetni prodaji morala zavedati, da 1. točka četrtega odstavka 89. člena ZZK-1 v zvezi s 96. členom ZZK-1 predstavlja oviro za dovolitev vpisa na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. S prodajno pogodbo se je torej stečajni upravitelj pod nadzorstvom predsednika stečajnega senata zavezal k izpolnitvi, ki je v nasprotju s kogentnimi zakonskimi določbami.

7. Iz nosilnih razlogov prvostopenjskega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka pa izhaja, da je odgovornost stečajnega upravitelja in predsednika stečajnega senata za stvarne in pravne napake prodanega premoženja stečajnega dolžnika v primeru javne dražbe izključena na podlagi kogentne določbe 467. člena OZ, zato ni mogoče uveljavljati poslovne ali neposlovne odgovornosti v zvezi z napakami na premoženju, ki je predmet prodaje.

8. Pritožbeno sodišče s takim materialnopravnim razlogovanjem prvostopenjskega sodišča ne soglaša. 467. člen OZ je umeščen v odsek OZ o odgovornosti prodajalca za stvarne napake, zato se navedena določba, po kateri je odgovornost za napake pri prodaji na prisilni javni dražbi izključena, lahko nanaša le na izključitev odgovornosti za stvarne napake. Pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika v stečajnem postopku pa ni izključena odgovornost za pravne napake. Prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico, pa o njej kupec ni bil obveščen in tudi ni privolil, da bi vzel stvar, ki je z njo obremenjena (prvi odstavek 488. člena OZ), ki je umeščen v odsek OZ o odgovornosti prodajalca za pravne napake. Prav pravne napake pri prodaji sporne nepremičnine pa v tožbi uveljavlja tožeča stranka s trditvijo, da so obstajale ovire za vknjižbo njene lastninske pravice po 1. točki četrtega odstavka 89. člena v zvezi s 96. členom ZZK-1, ki je bila vknjižena šele po dveh letih od sklenitve prodajne pogodbe in da je nepremičnina še vedno obremenjena, čeprav ji je prodajalec s pogodbo zagotovil prenos lastninske pravice na bremen prosti nepremičnini.

9. Iz doslej obrazloženega pa izhaja, da v obravnavanem primeru sploh ni šlo za prodajo nepremičnine s stvarno napako (primerjaj 459. člen OZ), na kar pravilno opozarja pritožnik. Pri tem se prvostopenjsko sodišče povsem neutemeljeno sklicuje na razloge sodbe I Cpg 1139/2012, ker je v njej pritožbeno sodišče obravnavalo drugačno dejansko stanje (prodajo dolžnika kot pravne osebe v stečajnem postopku, ki je tudi glede prenosa lastninske pravice na predmetu prodaje specifična, saj se s prodajo pravne osebe spremeni ustanovitelj le-te, medtem ko premoženje, ki je last pravne osebe, svoje lastninskopravne pripadnosti s prodajo pravne osebe ne spremeni. Še vedno ostane neposredno last pravne osebe in ne kupca pravne osebe. V tem okviru je zato pritožbeno sodišče tudi presojalo stvarne napake predmeta prodaje, to pa je bila pravna oseba in ne posamezna nepremičnina).

10. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava prvostopenjsko sodišče zato ni presojalo trditev tožeče stranke o protipravnosti ravnanja stečajnega upravitelja kot zakonitega zastopnika prodajalca in predsednika stečajnega senata kot nadzornika stečajnega upravitelja pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika, niti višine škode in vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem organov stečajnega postopka in zatrjevano škodo. Dejansko stanje za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Pri tem bo moralo prvostopenjsko sodišče presojati tako poslovno odškodninsko odgovornost tožene stranke, kot tudi njeno neposlovno odškodninsko odgovornost, ki jo tožeča stranka prav tako uveljavlja, sklicujoč se na 131. in 147. člen OZ, s tem pa smiselno na 26. člen Ustave RS.

11. Utemeljeni pritožbi tožeče stranke je že zato pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP), saj glede na okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka, ker bi se o bistvenih vprašanjih (ne) utemeljenosti tožbenega zahtevka prvič izreklo šele pritožbeno sodišče, s tem pa bi stranki prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja.

12. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).