Appeal dismissed; appeal court upheld first instance judgment on debt and costs based on final success principle.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu.

[JEDRO]

Sodišče odloči v pravdi o stroških po načelu končnega uspeha, ne pa po uspešnosti posameznih pravdnih dejanj, razen če ne gre za separatne stroške. Konferenca s stranko se odvetniku nagradi le, če gre za posebno opravilo, ki ni zajeto s kakšnim drugim opravilom (sestavo pravnega sredstva, udeležbo na naroku).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Grosupljem, opr. št. I 556/91 z dne 20.5.1991 v 1. točki izreka v veljavi in sicer v obsegu, da je tožena stranka tožeči dolžna plačati glavnico 6.359,00 SIT, zakonite zamudne obresti (od dneva zapadlosti posameznih zneskov do 8.4.1991) v znesku 1.096,00 SIT, izvršilne stroške v znesku 592,00 SIT in zakonite zamudne obresti od zneska 7.455,00 SIT od 20.4.1991 do plačila. V preostalem delu je sklep o izvršbi v 1. tč. razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je odločilo zato, ker je iz izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka v spornem obdobju dolžna plačevati stroške ogrevanja za stanovanjsko površino 140 m2 in ne 188 m2, kot je na začetku vtoževala tožeča stranka.

Glede na uspeh pravde je odločilo, da tožeča nosi 26 % pravdnih stroškov, tožena pa 74 %. Po pobotanju dolguje tožena stranka tožeči pravdne stroške odmerjene na 5.551,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da je sodišče v sodbi nepravilno ugotovilo, da toženec karkoli dolguje tožniku. Glede na ugotovitev sodišča, da je tožena stranka dolžna plačevati stroške ogrevanja le za 140 m2 stanovanjske površine, je tožena stranka s tem, ko je dalj časa plačevala stroške ogrevanja za 188 m2 stanovanjske površine, le-te preplačala. V ta namen je tudi od tožeče stranke že od začetka zahtevala predložitev obračuna, katerega pa do vložitve pritožbe ni dobila. Prav tako je pritožnik mnenja, da je odločitev sodišča o stroških postopka napačna, saj ni mogoče, da znašajo stroški tožeče stranke, ki jih je v tej in v pravdi opr. št. P 199/91 priglasila, le 5.434,00 SIT, pa četudi naj bi predstavljali le 26 % stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, kakor tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Za kakšne kršitve določb pravdnega postopka naj bi šlo, pritožba ne pove. Pritožbeno sodišče pa samo ni ugotovilo kakih kršitev, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino 6. čl. Odloka o pogojih za oskrbo s toplotno energijo na območju občine Grosuplje ugotavljalo, na kakšni osnovi naj bi se obračunavala cena toplotne energije. Ker tožena stranka ni zahtevala vgradnje merilca toplotne energije, se je le-ta obračunavala po m2 uporabne stanovanjske površine. Tretji odstavek 60. čl. Zakona o stavbnih zemljiščih določa, kaj se šteje za uporabno stanovanjsko površino. Na podlagi navedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka toženi stranki v spornem obdobju, to je od maja 1990 do oktobra 1990 zaračunavala 48 m2 stanovanjske površine preveč pri obračunu stroškov ogrevanja. Kljub temu pa je tožena stranka tožeči stranki dolžna za to obdobje plačati stroške ogrevanja za 140 m2 stanovanjske površine. Sodišče druge stopnje tudi ne sledi navedbi pritožnika, da ni tožniku ničesar dolžan, ker mu je s tem, ko je dalj časa plačeval stroške ogrevanja za 188 m2 stanovanjske površine, preplačal njegovo terjatev, saj toženec do konca postopka na prvi stopnji ni postavil pobotnega ugovora, s katerim bi uveljavljal svoje terjatve proti tožniku. Le na podlagi takšnega ugovora ali zahtevka iz nasprotne tožbe bi smelo sodišče odločati o morebitnih preplačilih v obdobjih zunaj obravnavanega. Ne materialno ne procesno pravo namreč v takšnih primerih, kot je obravnavani, ne omogočata sodišču zahtevati od tožeče stranke obračuna za drugo obdobje, ki ga pa tožena stranka niti ni opredelila.

Neutemeljena je tudi pritožba proti stroškovni odločitvi. Zakon o pravdnem postopku, ki se na podlagi ustavnega zakona še vedno uporablja, jemlje kot merilo za odločitev o tem, katera stranka končno trpi stroške, načelo uspeha (causae) v pravdi kot celoti (154. čl.). Pozna sicer izjemo za tako imenovane separatne stroške (156. čl.), pri katerih velja načelo krivde (culpae), ko gre za krivdno povzročene stroške ali stroške, ki so nastali po naključju, ki se je primerilo izključno v sferi ene stranke. Vendar za takšne stroške v tej pravdi ni šlo. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko je pri stroškovni odločitvi upoštevalo končen uspeh ene ali druge stranke, ne pa posebej "uspeh stranke na zadnji obravnavi" ali uspeh ene izmed pritožb, kot to želi pritožba. Sama odmera stroškov tožene stranke je pravilna. Sodišče ji je priznalo vse postavke, izvzemši konferenci s stranko, ker sta ti postavki zajeti že s postavkama za sestavo ugovora in pritožbe. Konferenca se nagrajuje le, če gre za posebno opravilo (tar. št. 35 Tarife o odvetniških storitvah).