Supreme Court dismisses appeal against detention order due to lack of legal basis and improper challenge to court's risk assessment.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče trditev zagovornice glede izpodbijanja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj požiga po prvem odstavku 222. člena KZ-1 ne more

preizkusiti, saj vložnica svojega stališča ne pojasni, z nadaljnjimi stališči zagovornice pa, iz razlogov obrazloženih v nadaljevanju, ni mogoče soglašati.

Glede na to, da je obdolženi za lastno zadovoljstvo do sedaj že trikrat uničil

tuje premoženje, premoženje sovaščanov, je dežurni preiskovalni sodnik, po oceni Vrhovnega sodišča pravilno zaključil, da obstoji realna nevarnost, da utegne na

prostosti s svojim početjem nadaljevati. Zagovornica, ki se s tem ne strinja in navaja, da pripor nima podlage v teži kaznivega dejanja, saj je obdolženec požgal počitniške hiše, v katerih ljudje ne živijo, njegova izjava, da na ta način poteši svoje zadovoljstvo pa kvečjemu priča o njegovem „stanju“, ne pa o njegovi predrznosti, pa ponuja lastno dokazno presojo vpliva teh okoliščin na oceno obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Ta se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, zato zagovornica

nedovoljeno izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč o obstoju ponovitvene nevarnosti

(drugi odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je zoper A. H. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve treh kaznivih dejanj požiga po prvem odstavku 222. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je neutemeljeno pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je zagovornica obdolženega A. H. dne 5. 5. 2016 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Uvodoma navaja, da je izpodbijani pravnomočni sklep obremenjen s kršitvami Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in določil ZKP, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter obdolženemu pripor odpravi oziroma (podrejeno) odredi hišni pripor.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal dne 12. 5. 2016, zahtevo ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena tako obdolženi kot njegova zagovornica, ki v izjavi z dne 12. 5. 2016 v celoti vztraja pri stališčih zahteve za varstvo zakonitosti.

B. 5. Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da niso podani zakonski pogoji

za odreditev pripora, saj ni izkazan ne utemeljen sum, da je obdolženi storil

očitana mu kazniva dejanja, ne obstaja pa niti nevarnost, da bi obdolženi, če bi ostal na prostosti, kazniva dejanja ponavljal. Izpodbijani pravnomočni sklep teh okoliščin ne pojasni, ne vsebuje pa niti obrazložitve oziroma tehtanja, zakaj je odreditev pripora nujna za varnost ljudi, saj bi bilo to mogoče, po mnenju

zagovornice, zagotoviti že z milejšim ukrepom hišnega pripora.

6. Vrhovno sodišče trditev zagovornice glede izpodbijanja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj požiga po prvem odstavku 222. člena KZ-1 ne more preizkusiti, saj vložnica svojega stališča ne pojasni(1), z nadaljnjimi stališči

zagovornice pa, iz razlogov obrazloženih v nadaljevanju, ni mogoče soglašati.

7. Po oceni Vrhovnega sodišča je namreč v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora priporni razlog ponovitvene nevarnosti izkazan in tudi vsebinsko podrobno in prepričljivo obrazložen. Dežurni preiskovalni sodnik je v točki 10 obrazložitve sklepa pojasnil, da nevarnost ponovitve kaznivih dejanj izhaja predvsem iz teže obdolžencu očitanih kaznivih dejanj (iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa sicer izhaja, da naj bi obdolženec oškodovancem s požigom njihovih počitniških hišic povzročil škodo v skupni višini 95.000,00 EUR) in obdolženčevih osebnostnih lastnosti oziroma predrznosti, ki jo je izrazil pri izvršitvi. Vsa tri očitana kazniva dejanja je namreč izvršil podnevi, kot je izjavil sam, pa je požar na počitniški hišici, last J. B. dne 14. 4. 2016, zanetil iz jeze, ko gori, pa se počuti veselega in zadovoljnega. Glede na to, da je obdolženi za lastno zadovoljstvo do sedaj že trikrat uničil tuje premoženje, premoženje sovaščanov, je dežurni preiskovalni sodnik, po oceni Vrhovnega sodišča pravilno zaključil, da obstoji realna nevarnost, da utegne na prostosti s svojim početjem nadaljevati. Zagovornica, ki se s tem ne strinja in navaja, da pripor nima podlage v teži kaznivega dejanja, saj je obdolženec požgal počitniške hiše, v katerih ljudje ne živijo, njegova izjava, da na ta način poteši svoje zadovoljstvo pa kvečjemu priča o njegovem „stanju“, ne pa o njegovi predrznosti, pa ponuja lastno dokazno presojo vpliva teh okoliščin na oceno obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Ta se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, zato zagovornica nedovoljeno izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč o obstoju ponovitvene nevarnosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Glede na razloge v točkah 10 in 11 obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika in točko 8 sklepa senata je povsem neutemeljen tudi očitek zahteve, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazložitve, zakaj je odreditev pripora neizogibno potrebna za varnost ljudi ter zakaj varnost ljudi in njihovega premoženja v konkretnem primeru odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (sorazmernost v ožjem smislu). Zoper obdolženega teče preiskava zaradi storitve treh kaznivih dejanj požiga, s katerimi ni bilo ogroženo le premoženje, ampak predvsem tudi zdravje in življenje ljudi, ob dejstvu, da obdolženec ob tem, ko gori, čuti zadovoljstvo in veselje, pa je povsem na mestu sklep nižjih sodišč, da realne in konkretne nevarnosti, da bi na prostosti nadaljeval s svojim početjem, ni mogoče preprečiti z odreditvijo hišnega pripora, saj ta ne zagotavlja stalnega nadzora nad njegovimi ravnanji(2), kljub drugačnemu (pritožbenemu) stališču obrambe.

Nižji sodišči sta razumno presodili tudi, da je stopnja ogroženosti življenja in zdravja drugih ljudi, predvsem pa njihovega premoženja, sorazmerna posegu v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pravilnosti takšne ugotovitve ne more omajati drugačno mnenje zagovornice,

ki se

v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzema za odreditev hišnega pripora.

C. 9. Glede na to, da zatrjevane kršitve določb Ustave in kazenskega postopka niso podane, zahteva pa je v pretežnem delu vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obdolženčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.

(2) Tako že odločba Vrhovnega sodišča I Ips 21/2004 z dne 12. 2. 2004.