Business share in post-divorce company is not joint property; objection fee is half of interim order fee.

Pritožba tožnice zoper sklep z dne 28.6.1995 se kot neutemeljena zavrne.

Pritožbi toženca zoper sklep z dne 12.9.1995 pa se delno ugodi, zato se ta sklep v 2. točki spremeni tako, da je toženec dolžan plačati takso za ugovor v znesku 5.500,00 SIT in za opomin 1.650,00 SIT, vse v 15-ih dneh, sicer se pritožba toženca zoper ta sklep kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Poslovni delež v podjetju, ustanovljenem po razvezi zakonske zveze, ne predstavlja skupnega premoženja bivših zakoncev, četudi bi bila sredstva za vloženi kapital pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze (2. odst. 51. čl. ZZZDR).

Takso za ugovor zoper sklep o začasni odredbi je potrebno odmeriti glede na takso za začasno odredbo po 3. odst. 3. tarifne številke Zakona o sodnih taksah in ne glede na vrednost spornega predmeta iz tožbe.

Po 2. odst. 1. tarifne številke ZST znaša taksa za ugovor polovico takse za predlog za izdajo začasne odredbe, torej 50 taksnih točk.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v gornji pravdni zadevi izdalo 28.6.1995 začasno odredbo na predlog tožnice in sicer tako, da je tožencu prepovedalo odtujitev ali obremenitev v zemljiški knjigi nanj vknjiženih nepremičnin pri vl. štev... k.o... do 2/3 z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Tožencu pa je tudi prepovedalo odtujitev in obremenitev osnovnih in obratnih sredstev podjetja A, kar je upnica zahtevala več pa je zavrnilo. Odločilo je, da ta začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, ki teče pri naslovnem sodišču pod opr. štev. P 612/95. Zoper zavrnilni del tega sklepa je vložila pritožbo tožnica po pooblaščencu in osebno. Tožnica meni, da sta pogoja za izdajo začasne odredbe podana tudi glede podjetja B. Pravdni stranki sta bivša zakonca. V času trajanja zakonske zveze sta pridobila znatno premoženje, to premoženje je v posesti toženca, ki je ustanovil tudi sporno podjetje. Ustanovitev podjetja pa ne pomeni zgolj, da se opravijo formalnosti ob vpisu v sodni register, ampak predvsem kapitalski vložek. Po tem se predvsem presoja lastništvo podjetja.

Ker so sredstva in kapital za ustanovitev tega podjetja šla iz skupnega premoženja strank, so predpostavke za izdajo začasne odredbe tudi glede tega podjetja izkazane. Pritožnica predlaga, da se zato tudi v tem delu izda predlagana začasna odredba.

Pritožba tožnice zoper zavrnilni del tega sklepa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek v izpodbijanem sklepu, da toženčevega poslovnega deleža v podjetju B ni mogoče šteti kot skupno premoženje bivših zakoncev, saj je to podjetje bilo ustanovljeno že po razvezi zakonske zveze pravdnih strank. Pritožbena izvajanja, da je pomembno zgolj dejstvo, da predstavljajo osnovni kapital tega podjetja skupna sredstva bivših zakoncev, so namreč zmotna, saj tudi, če se izkaže, da je kot osnovni kapital toženec vložil v to podjetje denarna sredstva, ki so dejansko bila pridobljena v zakonski zvezi pravdnih strank, to še ne pomeni, da je toženčev vložek pri tem podjetju skupna last bivših zakoncev, ampak bi v takšnem primeru tožnica kvečjemu imela do toženca obligacijski zahtevek. Skupno premoženje po 2. odst. 51. člena ZZZDR je namreč le tisto premoženje, ki je pridobljeno v trajanju zakonske zveze in je pridobitev rezultat skupnega dela in prispevka zakoncev. To pa se za toženčev poslovni delež v spornem podjetju ne zatrjuje. Prva predpostavka za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank tudi poslovni delež toženca v podjetju B, zato v tem primeru ni bila izkazana ter je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga pritožbo tožnice in njenega pooblaščenca zoper to odločitev zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 28.6.1995 (2. odst. 380. člena ZPP).

V gornji zadevi pa je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 12.9.1995 še odločilo, da znaša vrednost zahtevka tožeče stranke v tem sporu 16.270.000,00 SIT. Toženi stranki je zato v 2. odst. tega sklepa naložilo, da je dolžna plačati takso za ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 28.6.1995 v znesku 62.500,00 SIT ter 1.650,00 SIT za opomin, vse v 15-ih dneh. Odločitev o višini takse za ugovor je oprlo na določbo 1. in 2. odst. tarifne številke 1 Taksne tarife.

Zoper ta sklep pa je vložila pritožbo toženec, ki v uvodu navaja, da se pritožuje zoper sklep glede ugotovitve vrednosti zahtevka in naložitve plačila takse za ugovor. Zatem pa navaja, da izpodbija sklep pod točko 2 izreka glede napačne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožnika je taksa za ugovor napačno izračunana. Določbe Taksne tarife 1, 2, 3 so sicer nejasne, vendar je iz logične razlage razvidno, da se za ugovor zoper sklep o začasni odredbi plača polovico takse, ki se plača za predlog za začasno odredbo, to pa ne more biti višja taksa od 100 točk (tarifna številka 1, točka 3). Da je ta razlaga pravilna izhaja tudi iz situacije, ko je vložen predlog za izdajo začasne odredbe pred vložitvijo tožbe. Ne glede na kasnejšo vrednost vtoževanega zahtevka se vse taksne obveznosti zaradi izdaje začasne odredbe obračunavajo od osnovne vrednosti 100 točk, ne pa od kasnejše vrednosti zahtevka. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče izrek pod točko 2 spremeni tako, da naloži toženi stranki plačilo takse v višini 5.500 SIT in 1.650,00 SIT za opomin, torej skupno 6.150,00 SIT, kar se zahteva več pa razveljavi.

Pritožba toženca je utemeljena v delu, kjer napada 2. točko izreka sklepa z dne 12.9.1995. Čeprav je določba tarifne številke 3/3 res morda nejasna, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča te določbe ni mogoče razlagati tako, kot jo je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Ker je predmet ugovora zgolj začasna odredba, vrednost spornega predmeta po tožbi na odmero takse ne more vplivati, saj se taksa za ugovor lahko odmeri v enakem znesku, če je začasna odredba izdana med pravdo ali preden je bila tožba sploh vložena. Zato vrednost spornega predmeta iz tožbe na odmero takse za začasno odredbo oz. za ugovor zoper začasno odredbo ni pomembna. Iz določbe 3. odstavka 1. tarifne številke izhaja, da se plača za predlog za izdajo začasne odredbe taksa v vrednosti 100 točk, za ugovor se plača polovico takse kot za predlog, torej 50 taksnih točk, kot pravilno navaja pritožba. Za takšno razlago smiselno govori tudi določba člena 25/6 Zakona o sodnih taksah iz katere izhaja, da se za pravno sredstvo plača vedno le taksa po znesku terjatve, ki se s pravnim sredstvom izpodbija. Če se zato z ugovorom napada le začasna odredba, se za takšno pravno sredstvo taksa odmeri po osnovni vrednosti, ki je določena za takšen postopek, torej postopek po predlogu za zavarovanje po ZIP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca ugodilo in sklep o višini takse, ki jo je toženec dolžan plačati za ugovor, spremenilo tako kot je razvidno iz izreka tega sklepa. V ostalem delu pa je pritožbo toženca zavrnilo. Pritožbeno sodišče je namreč po uradni dolžnosti preizkusilo odločbo tudi v 1. odst., saj iz pritožbe toženca ne izhaja dovolj določno, ali izpodbija le 2. ali tudi 1.odstavek te odločitve. Ker pa pritožba v tem delu ni obrazložena, je pritožbeno sodišče ta del odločitve preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa, to je bistvene kršitve postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem ni ugotovilo ne bistvene kršitve postopka ne zmotne uporabe materialnega prava, zato je v tem delu pritožbo toženca zavrnilo.