Appeal dismissed; spouse has standing to erase registration for joint property acquired during marriage.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Aktivno legitimacijo za izbrisno tožbo je imel po prej veljavnih pravnih pravilih ZZK in sodni praksi ne le tisti, ki je bil z vknjižbo oškodovan v svoji že vknjiženi pravici, ampak tudi zakonec glede skupnega nepremičnega premoženja, pridobljenega med trajanjem zakonske zveze, saj gre v tem primeru za originarno pridobitev lastninske pravice ne glede na vpis v zemljiško knjigo.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je pripoznanje tožbenega zahtevka drugega toženca v sodbi na podlagi pripoznave Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru opr.št. P 63/91 z dne 5.4.1991, s katero je prva toženka pridobila lastništvo nepremičnine, vpisane v vložku št. 160 k.o. ... neveljavno in je zato dolžna le-ta izdati drugemu tožencu listino za prenos nepremičnine nazaj na njegovo ime, ker bo tako listino sicer nadomestila ta sodba. Glede na uspeh tožnice v postopku je še odločilo, da ji je dolžna tožena stranka povrniti 54.150,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo se pritožujeta toženca po pooblaščencu. Predlagata razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožba navaja, da je iz spisa Okrožnega sodišča v Kopru opr.št. P 116/97, ki je bil vpogledan v dokaznem postopku, razvidno, da je tožnici pravnomočno priznan delež na sporni nepremičnini do 20,8 %. Ta sodba se bo knjižila po uradni dolžnosti, zato tožnica nima pravnega interesa na zahtevku kot je postavljen v tej pravdi, saj ni možno izvršiti vpis po obeh sodbah. Tožnica bi lahko uspešno izpodbijala v tem postopku razpolaganje drugega toženca le do višine svojega deleža na nepremičnini. V tožbi se ni sklicevala na določila Zakona o zemljiški knjigi (ZZK), tega pa tudi ni mogla storiti, saj je bila tožba vložena že leta 1993. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko se je sklicevalo na 101. čl. ZZK. Zahtevek tožnice ni bil sklepčen. Tožnica je namreč svoj zahtevek temeljila v določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Toženčevo razpolaganje je napadala kot nemoralno, špekulativno in prepovedano, tak zahtevek pa lahko postavi le sopogodbenik, kar tožnica ni bila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v tožbi navajala, da je zoper drugega toženca, s katerim je živela v izvenzakonski skupnosti, v posebnem postopku zahtevala ugotovitev deleža na skupnem premoženju, katerega zemljiškoknjižni lastnik je bil drugi toženec. Ko je bil ta postopek že v teku in je drugi toženec podal odgovor na tožbo, pa je njegova mati - prva toženka zoper sina - drugega toženca vložila tožbo zaradi priznanja lastninske pravice na istih nepremičninah, toženec pa je tak tožbeni zahtevek pripoznal. Tožnica je v obravnavani zadevi zatrjevala, da je to storil iz špekulativnih namenov, zlorabljajoč pravico v škodo tožnice in s tem ravnal nemoralno, nepošteno in prepovedano, zaradi česar takšno njegovo razpolaganje ne more biti veljavno.

Pritožba zmotno meni, da tožnica takšnega zahtevka nima. Res je bila tožba vložena že 1.10.1993, ko ZZK še ni veljal in se zato prvostopenjsko sodišče tudi zmotno sklicuje pri odločanju na 101. čl. ZZK, vendar pa so bila v času vložitve tožbe v veljavi pravna pravila ZZK (Službene novine Kraljevine Jugoslavije z dne 1.7.1930 št. 146/LII/307), ki so izbrisno tožbo urejala v paragrafu 68, sodna praksa pa je legitimacijo za vložitev takšne tožbe poleg tistemu, ki je bil z vknjižbo oškodovan v svoji že knjiženi pravici, dajala tudi zakoncu glede skupnega nepremičnega premoženja, pridobljenega med trajanjem zakonske zveze.

V teh primerih gre namreč za originarno pridobitev lastninske pravice ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Tožnica pa je v tožbi zatrjevala prav to, kar je predvideno v 68. paragrafu prej navedenih pravil ZZK, da je namreč vknjižba na prvo toženko materialnopravo neveljavna ter zahtevala vzpostavitev prejšnjega knjižnega stanja (zemljiškoknjižni prenos sporne parcele s prve toženke na drugega toženca). V takšnem postopku se zemljiškoknjižno stanje usklajuje z materilnopravnim, zato je sodišče v tej pravdi moralo ugotavljati, ali je bilo toženčevo razpolaganje, ki je bilo podlaga vpisu, res neveljavno, kot to zatrjuje tožnica.

Pri tem pa je prvostopenjsko sodišče prepričljivo zaključilo, da je na strani toženca obstajal špekulativni namen in da je bila pripoznava zahtevka dana zgolj zaradi preprečitve tožnici, da bi se na podlagi postopka, ki ga je sprožila zaradi ugotovitve obsega in deleža na skupnem premoženju, vknjižila kot lastnica nepremičnine, vpisane v vložku št. 160 k.o. .... Takšno razpolaganje pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča nično, saj nasprotuje splošnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom in družbeni morali in je bilo zato v nasprotju 3.

čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/1977.

V času, ko je tožnica vložila tožbo, njen delež na skupnem premoženju še ni bil določen, pa tudi sicer se ugotavljanje absolutne neveljavnosti razpolaganja lahko nanaša le na celotno razpolaganje kot tako in ne, kot to zmotno meni pritožba, do višine deleža, ki naj bi bil tožnici kasneje v posebnem postopku priznan. Bistvo tožbe je namreč vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ki bo omogočilo tožnici vpis njenega stvarnopravnega deleža na sporni nepremičnini. Povsem odveč je bojazen pritožbe, da ne bo mogoče izvršiti vpisa po obeh sodbah in da zato tožnica nima pravnega interesa za tak zahtevek kot ga je postavila, saj je sodba v obravnavani zadevi šele podlaga za izbris lastninske pravice s prve toženke oziroma ponoven vpis na drugega toženca, torej bo šele izdaja te sodbe omogočila tožnici realizacijo druge sodbe, s katero je bil določen njen stvarnopravni delež.

Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).