Supreme Court dismisses appeal for legal protection when lower court addresses all arguments despite not explicitly citing specific procedural articles.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Če pritožbeno sodišče ne odgovori na vse pritožbene navedbe, ne gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak gre lahko kvečjemu za kršitev 395. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti relevantna le tedaj, če je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 8. 4. 2016 odredila pripor zoper obdolženo A. L. iz pripornih razlogov begosumnosti in koluzijske ter ponovitvene nevarnosti po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po petem in prvem odstavku 113. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženkinega zagovornika s sklepom z dne 15. 4. 2016 kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženkin zagovornik 26. 4. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper obdolženko odpravi. V zahtevi navaja, da v sklepu preiskovalne sodnice sum storitve obdolženki očitanega kaznivega dejanja ni utemeljen ter da zunajobravnavni senat v sklepu z dne 15. 4. 2016 na pritožbene navedbe zagovornika ni odgovoril, temveč je v pretežnem delu zgolj prepisal razloge iz sklepa drugega zunajobravnavnega senata, ki je dan prej odločal o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora zoper soobdolženega D. L. Zato je po stališču zagovornika podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, četrtega odstavka 202. člena ZKP ter 20., 23. in 25. člena Ustave.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril 6. 5. 2016, meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 10. 5. 2016 navedbam vrhovnega državnega tožilca nasprotuje.

B. 5. Zagovornik obdolženke v zahtevi ponavlja pritožbene navedbe, da je preiskovalna sodnica v izpodbijanem sklepu zgolj povzela ugotovitve predkazenskega postopka in ni natančno ter celovito pretehtala vseh dokazov. Trdi, da preiskovalna sodnica ni vsebinsko presodila, ali iz zbranega dokaznega gradiva izhaja utemeljenost suma, da je obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje.

6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je preiskovalna sodnica na podlagi analize zbranih dokazov obrazloženo presodila, da je obdolženka oškodovana dekleta nadzirala, jih ekonomsko izkoriščala in jim ni zagotavljala ugodnosti, ki so jim bile pred nastopom dela obljubljene, ter da so najmanj od novembra 2013 v gostinskih lokalih pod okriljem obdolženke in njenega moža oškodovana dekleta nudila spolne storitve z namenom pridobivanja protipravne premoženjske koristi za hudodelsko združbo. Preiskovalna sodnica je torej dokazno gradivo ne le povzela, temveč je podlagi zbranih dokazov v sklepu tudi obrazloženo presodila, da je utemeljen sum obdolženki očitanega kaznivega dejanja podan. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča zagovornikov očitek neutemeljen.

7. Glede zagovornikovih navedb, da zunajobravnavni senat ni odgovoril na pritožbene navedbe, Vrhovno sodišče poudarja, da je že v več svojih sodbah pojasnilo, da v primeru, če pritožbeno sodišče ne odgovori na vse pritožbene navedbe, ne gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak gre lahko kvečjemu za kršitev 395. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti relevantna le tedaj, če je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe – relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).(1) Poleg očitka, da utemeljen sum, da je obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje, ni obrazložen, je zagovornik v pritožbi preiskovalni sodnici očital, da naj bi očitek o nadzorovanju oškodovank in rezultate inšpekcijskih in policijskih nadzorov nekritično povzela iz gradiva specializiranega državnega tožilstva in ovadbe policije. Enako je zagovornik v pritožbi trdil tudi za navedbe sodišča o ekonomskem izkoriščanju oškodovank, ki naj bi bili v nasprotju s podatki spisa. V zaključku pritožbe je izpodbijal tudi obstoj pripornih razlogov in neogibno potrebnost pripora zoper obdolženko.

8. Zunajobravnavni senat je na vse pritožbene očitke odgovoril in pojasnil, da je utemeljenost suma v izpodbijanem sklepu preiskovalne sodnice določno in izčrpno obrazložena. Argumentirano je zavrnil pritožbene navedbe o odsotnosti ekonomskega izkoriščanja oškodovank, o zmotnem zaključku, da je obdolženka nadzirala gibanje le-teh, ter o napačni razlagi rezultatov inšpekcijskih in policijskih postopkov. Zagovornik ima prav, da se razlogi izpodbijanega sklepa v pretežnem delu prekrivajo z razlogi sklepa drugega zunajobravnavnega senata glede odreditve pripora zoper soobdolženega D. L., zakonca obdolženke. Vendar je treba upoštevati, da iz opisa dejanja izhaja, da sta obdolžena A. L. in D. L. kot vodji hudodelske združbe tesno sodelovala kot sostorilca, pri čemer so se njune zasebne in poslovne oziroma kriminalne dejavnosti prepletale, saj naj bi skupaj vodila ter nadzirala celotno organizacijo očitane jima kriminalne dejavnosti. Glede na to, da se je zunajobravnavni senat opredelil do vseh očitkov iz pritožbe zagovornika, pri čemer med pritožbama zagovornikov soobdolžencev vsebinsko ni bistvenih razlik, zunajobravnavnemu senatu ni mogoče očitati kršitve pravice do pritožbe iz 25. člena oziroma drugega odstavka 20. člena Ustave. Zato okoliščina, da je zunajobravnavni senat v izpodbijanem sklepu nasprotoval določenim navedbam, ki jih pritožba zagovornika obdolženke ni vsebovala, jih je pa vsebovala pritožba zagovornikov soobdolženega D. L., te presoje ne more omajati. Zunajobravnavni senat se je določno in izčrpno opredelil tudi do pritožbenih navedb glede pripornih razlogov in neogibnosti pripora, zato zatrjevane kršitve procesnega zakona ter Ustave tudi v tem primeru niso podane.

9. Ker zatrjevani kršitvi pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in kazenskega zakona v zahtevi nista obrazloženi, ju Vrhovno sodišče ni presojalo.

C. 10. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženko nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev

zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi

pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 5171/2010 z dne 1. 10. 2015.