Appeal court rejects request for legality protection regarding detention extension due to sufficient suspicion of murder. The court ruled that the appeal court did not need to address the specific legal characterization of the motive at this procedural stage.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

V tej fazi postopka je bistveno, da je še vedno podan obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec vzel življenje oškodovanki, dokončna presoja obdolžencu očitanega ravnanja in njegova pravna opredelitev pa je stvar nadaljnjega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 49475/2015 z dne 24. 3. 2016 zoper obdolženega R. B. podaljšal pripor po vloženi obtožnici iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena, v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 49475/2015 z dne 6. 4. 2016 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 18. 4. 2016 vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve navaja, da ni podan utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot je opisan v obtožnici, ter da je pritožbeno sodišče kršilo določbo 395. člena ZKP, ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da v obtožnici ni konkretizirano ljubosumje kot zakonski znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 10. 5. 2016, predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da je v opisu kaznivega dejanja zatrjevana kvalifikatorna okoliščina - nizkotni nagib konkretizirana, saj je navedeno, da je obdolženec oškodovanko umoril iz ljubosumja. Sodišče prve stopnje je o obstoju nizkotnega nagiba zaključilo na podlagi izpovedb prič, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da odločanje o pomanjkljivostih v opisu kaznivega dejanja v obtožnici, presega okvir odločanja o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena. O njem se je obdolženčev zagovornik izjavil z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 12. 5. 2016. V njej je navedel, da nasprotuje navedbam vrhovne državne tožilke ter v celoti vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B. 5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb 383. in 395. člena ZKP, ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede pomanjkljivosti opisa dejanja v obtožnici, v kateri da ni konkretiziran nizkotni nagib - ljubosumje, ki je zakonski znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

6. Zatrjevana kršitev ni podana. Višje sodišče je, enako kot sodišče prve stopnje, v 6. točki razlogov sklepa obširno navedlo dokaze, iz katerih v tej fazi postopka izhaja utemeljen sum, da je obdolženec iz nizkotnega nagiba - ljubosumja vzel življenje oškodovanki. Pritožbeno sodišče je tudi utemeljeno presodilo, da zatrjevane pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v obtožnici, v kateri naj nizkotni nagib - ljubosumje ne bi bil konkretiziran, presegajo okvir odločanja o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je v tej fazi postopka bistveno, da je še vedno podan obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec vzel življenje oškodovanki, dokončna presoja obdolžencu očitanega ravnanja in njegova pravna opredelitev pa je stvar nadaljnjega postopka.

7. Navedba zahteve, da je trditev državne tožilke, ki ji je sledilo tudi sodišče, da je obdolženec kaznivo dejanje storil iz nizkotnega nagiba, zgrešena po vsebini pomeni izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C. 8. Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.