Appeal court's fact-finding without hearing parties reversed due to violation of directness principle. Appeal court changed facts without hearing parties, violating the principle of directness. The Supreme Court granted the revision, quashed the appeal court's decision, and remanded the case for a new trial. The appeal court altered facts without a hearing, violating the principle of directness. The Supreme Court granted the revision, quashed the appeal court's decision, and remanded the case for a new trial. The appeal court altered facts without a hearing, violating the principle of directness. The Supreme Court granted the revision, quashed the appeal court's decision, and remanded the case for a new trial.

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Če ugotovi prvostopenjsko sodišče pravno pomembno dejstvo tudi na podlagi zaslišanja strank ali prič, višje sodišče brez obravnave ne more spreminjati dejanskega stanja. Smisel obvezne pritožbene obravnave je v spoštovanju načela neposrednosti, saj mora imeti pritožbeno sodišče pri izvajanju kontrolne funkcije, ko podvomi v pravilnost dejanskega stanja, ugotovljenega (tudi) z neposredno izvedenimi dokazi, enake spoznavne možnosti kot prvostopenjsko sodišče.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitveni zahtevek, da je hipotekarna posojilna pogodba, sklenjena dne 18. 4. 2007 v obliki notarskega zapisa, med tožnico kot posojilojemalko in tožencem kot posojilodajalcem, nična. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zahtevkom ugodilo. Ugotovilo je, da je prvostopenjsko sodišče posamezne listine zmotno presodilo, da posameznih listin ni presodilo, iz ugotovljenih dejstev pa je nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, na katera je tudi oprlo svojo odločitev (druga, tretja in četrta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Po prepričanju višjega sodišča je tožnica uspela dokazati neresničnost vsebine potrdila o prejemu posojila in neresničnost izjave, dane notarju M., o prejemu posojila. Zato je posojilna pogodba navidezna oziroma nična (prvi odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika), posledično pa je utemeljen tudi izbrisni zahtevek (243. člen Zakona o zemljiški knjigi).

3. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo drugostopenjske sodbe in zavrnitev tožničine pritožbe, podrejeno pa razveljavitev drugostopenjske sodbe in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Uvodoma opozarja na kršitev prve alineje 358. člena ZPP (prvi odstavek 339. člena ZPP). Navaja, da je višje sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje kot prvostopenjsko sodišče, čeprav ni razpisalo pritožbene obravnave. Opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 248/2009 ter na stališče komentatorjev ZPP, da mora pritožbeno sodišče razpisati obravnavo, če podvomi v pravilnost ocene izvedenih dokazov.

Ker višje sodišče tega ni storilo, je toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, zato naj bi bila podana tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje meni, da se višje sodišče zmotno sklicuje na drugo, tretjo in četrto alinejo 358. člena ZPP (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj gre v obravnavani zadevi, v kateri je višje sodišče očitno drugače ugotovilo dejansko stanje, dejansko za položaj iz prve alineje 358. člena ZPP. Višje sodišče pri tem ni le presojalo posameznih listin iz spisa, temveč tudi izpovedbi obeh strank in izpovedbo toženca v kazenskem postopku.

Poleg tega sta določbi druge in tretje alineje 358. člena ZPP, ki omogočata spremembo odločitve na pritožbeni stopnji, pridržani samo za primere, ko se prvostopenjska odločitev opira le na listine, pisne izjave prič, ogledne predmete ali posredno izvedene dokaze. V konkretni zadevi pa se prvostopenjska odločitev opira tudi na neposredno zaslišanje strank ter na izpovedbe prič D. H., M. Č. in I. H. Višje sodišče bi zato v primeru, če se ni odločilo za pritožbeno obravnavo, moralo sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Po mnenju tožene stranke je podana tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (protislovni razlogi o odločilnih dejstvih), saj je višje sodišče zapisalo, da je prvostopenjsko sodišče posameznim listinam pripisalo prevelik pomen, medtem ko se določba 358. člena ZPP nanaša le na primer zmotne presoje listin. Višje sodišče tudi ni obrazložilo, katerih listin prvostopenjsko sodišče ni presojalo in na podlagi katerih ugotovljenih dejstev je prvostopenjsko sodišče nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev (14. točka drugega odstavka 339.

člena ZPP). Višje sodišče naj bi tudi zmotno presodilo zapisnik o zaslišanju toženca v kazenskem postopku, saj je spregledalo, da je toženec tam nastopal v vlogi obdolženca in da zato ni bil zavezan govoriti resnice. Tožena stranka ob sklicevanju na 372. člen ZPP k reviziji prilaga tudi zapisnik o odvzemu ključev in prometnega dovoljenja z dne 4. 4. 2014, ki ga je sestavil izvršitelj v izvršilnem postopku, ki ga na temelju sporne posojilne pogodbe vodi toženec zoper tožnico. Iz zapisnika je razvidno, da tožnica kot dolžnica priznava toženčevo terjatev v višini 120.000,00 EUR.

Tožena stranka še navaja, da tega dokaza pred tem (v odgovoru na pritožbo) ni mogla predložiti, saj z njim ni razpolagala - predložila bi ga lahko na pritožbeni obravnavi, če bi jo višje sodišče razpisalo. Tožena stranka k reviziji prilaga tudi pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 13849/2010 z dne 29. 3. 2013, iz katere izhaja, da je bila oproščena storitve kaznivega dejanja goljufije na škodo tožnice v zvezi s sklenitvijo sporne posojilne pogodbe. Navaja, da se je navedeni dokaz izkazal za pravno relevantnega šele s prejemom sodbe višjega sodišča.

Opozarja še na kršitev 22. člena Ustave RS.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati svoje trditve o odsotnosti volje pogodbenih strank za sklenitev sporne posojilne pogodbe. Tak zaključek je oprlo na listinsko gradivo ter na izpovedbe strank in treh prič. Višje sodišče je ugotovilo drugačno dejansko stanje kot prvostopenjsko sodišče. Med drugim je pojasnilo, da je prvostopenjsko sodišče pripisalo prevelik pomen posameznim dokaznim listinam (hipotekarna posojilna pogodba, potrdilo o prejemu denarja in uradni zaznamek o razgovoru z notarjem M.). Na podlagi drugačne ocene teh in nekaterih drugih listin, primerjave izpovedbe toženca in prič v pravdnem postopku z njihovo izpovedbo v kazenskem postopku ter na podlagi nekaterih drugih (že ugotovljenih ali nespornih) dejstev je presodilo, da je tožnica uspela dokazati neresničnost vsebine potrdila o prejemu posojila in neresničnost izjave, dane notarju Mezetu, o prejemu posojila in s tem navideznost sporne posojilne pogodbe.

7. Sodišče druge stopnje lahko spremeni prvostopenjsko sodbo v skladu z določbami 358. člena ZPP. Po prvi alineji tega člena je sprememba mogoča tudi, kadar drugostopenjsko sodišče ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje. Drugostopenjsko sodišče lahko ugotovi drugačno dejansko stanje brez obravnave le, če je prvostopenjsko sodišče določeno pravno pomembno dejstvo ugotovilo samo s pomočjo listin, pisnih izjav prič, oglednih predmetov ali posredno izvedenih dokazov (druga alineja 358. člena ZPP) ali v primeru iz tretje in četrte alineje 358. člena ZPP. Kadar pa sodišče prve stopnje pravno pomembno dejstvo ugotovi tudi na podlagi zaslišanja strank ali prič, brez pritožbene obravnave ni mogoče spreminjati dejanskega stanja.(1) Smisel obvezne pritožbene obravnave je v spoštovanju načela neposrednosti (4. člen ZPP), saj mora imeti pritožbeno sodišče pri izvajanju kontrolne funkcije, ko podvomi v pravilnost dejanskega stanja, ugotovljenega (tudi) z neposredno izvedenimi dokazi, enake spoznavne možnosti kot prvostopenjsko sodišče (prva alineja 358. člena ZPP, drugi odstavek 347. člena ZPP in peti odstavek 348. člena ZPP).

8. Ker je sodišče prve stopnje odločilna dejstva ugotovilo tudi na podlagi neposredno izvedenih dokazov (izpovedbe strank in prič), pritožbeno sodišče, ki je podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ne bi smelo brez pritožbene obravnave drugače ugotoviti dejanskega stanja in poseči v prvostopenjsko odločitev. Tožena stranka v reviziji zato utemeljeno opozarja, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP. Reviziji je zato že iz tega razloga treba ugoditi, sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje, da odpravi opisano kršitev (prvi odstavek 379. člena ZPP).

9. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Tako npr. odločbi VS RS II Ips 136/2012 z dne 18. 12. 2014 in II Ips 376/2010 z dne 26. 9. 2013. Podrobno o tem tudi J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem (3. knjiga), GV Založba, Ljubljana 2009, str. 468-470.