VSRS sodba III Ips 47/2015 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.820,24 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe (v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti).

[JEDRO]

ZASP ne vsebuje definicije »nedovoljenega primerka«, vendar pa je pri opredelitvi pojma mogoče izhajati iz namena posebnega varstva iz 116. člena ZASP, ki je v učinkovitem preprečevanju računalniškega piratstva. Sankcioniranje same posesti primerka programa, pridobljenega brez pravne podlage, namreč imetnikom avtorskih pravic olajšuje uveljavljanje njihovih pravic, saj ni relevantno, na kakšen način, od koga, za kakšno protivrednost in za kakšen namen je posestnik (nezakonito) prišel do nedovoljenega primerka.

Toženka je računalniški program oziroma licenco za njegovo uporabo pridobila na podlagi najemne pogodbe, torej ni šlo za nezakonit (»piratski«) primerek.

[OBRAZLOŽITEV]

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil na (1) ugotovitev kršitve avtorskih pravic tožnice zaradi toženkine neupravičene uporabe računalniškega programa I. po izteku najemne pogodbe, (2) plačilo odškodnine v višini 54.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (3) objavo izreka sodbe v dnevnikih Delo, Večer in Dnevnik ter (4) povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi o pravdnih stroških (II. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe). Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka (II. in III. točka izreka sodbe).

3. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča III DoR 162/2014-8 z dne 21. 1. 2015 je tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno je predlagala spremembo sodb sodišč nižjih stopenj z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

4. Toženka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

Dejanski in pravni okvir spora

5. Med pravdnima strankama je bila sklenjena Pogodba za najem uporabniške licence programa I. 2007 (v nadaljevanju najemna pogodba), ki jo je toženka 13. 6. 2011 odpovedala. Toženkin informatik je nato 31. 1. 2012 ob posodabljanju programske opreme na enem od računalnikov tožnico zaprosil za posredovanje nove kode za registracijo programa I.

6. Tožnica je posledično na podlagi 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) zahtevala plačilo odškodnine (civilne kazni) zaradi kršitve avtorskih pravic zaradi neupravičene uporabe programa po odpovedi najemne pogodbe, in sicer v višini vrednosti treh neupravičeno uporabljenih licenc, povečani za 200%.

7. Nesporno je, da je bil program po odpovedi najemne pogodbe še vedno nameščen na nekaterih toženkinih računalnikih, pri čemer je bilo na podlagi pravil o dokaznem bremenu ugotovljeno, da ga toženka po odpovedi najemne pogodbe ni več uporabljala.(1)

8. Najemna pogodba ni določala obveze najemnika za odstranitev programa z računalnika po prenehanju njene veljavnosti, niti ni tega po odpovedi najemne pogodbe od toženke zahtevala tožnica. Licenčna pogodba za končnega uporabnika programske opreme I. (v nadaljevanju licenčna pogodba) pa je táko obveznost določala le za primer, ko bi licenčno pogodbo iz krivdnih razlogov na strani uporabnika prekinilo podjetje I.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

9. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

10. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera za ugotovitev in potrditev kršitve pravice na računalniškem programu dovolj posest računalniškega programa za gospodarske namene, za katerega se ve ali bi se lahko domnevalo, da je nedovoljen primerek (druga točka 116. člena ZASP), ali pa je treba dokazovati uporabo računalniškega programa.

Revizijske navedbe

11. Revidentka navaja, da je z odpovedjo najemne pogodbe sporni program postal nedovoljen primerek, zaradi česar je toženka že zgolj z njegovo posestjo kršila njene avtorske pravice. Zaradi naknadne nemožnosti dokazovanja uporabe programa se namreč kot kršitev šteje že sama nedovoljena posest. Vztraja, da je toženka program tudi uporabljala in da je bila seznanjena s pogoji licenčne pogodbe, ki določajo obveznost izbrisa programa v primeru prekinitve pogodbe.

Presoja utemeljenosti revizije

12. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje respondentki, ki se zavzema za zavrženje revizije zaradi pomanjkanja pravnega interesa za revizijo, da v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ko revidentka, tudi če bi z revizijo uspela, a priori ne bi mogla (več) izboljšati svojega pravnega položaja. Navedbe respondentke v zvezi s pomanjkanjem tožničine trditvene podlage in neustreznostjo njenega tožbenega zahtevka se namreč nanašajo na utemeljenost tega zahtevka, ne morejo pa vplivati na pravni interes tožnice za vložitev revizije.

13. Revizija ni utemeljena.

14. V skladu z drugo točko 116. člena ZASP se za kršitev avtorske pravice na računalniškem programu šteje tudi posest primerka računalniškega programa za gospodarske namene, za katerega oseba ve ali bi lahko domnevala, da je nedovoljeni primerek.

15. Ker je nesporno, da je toženka sporni računalniški program po odpovedi najemne pogodbe še vedno imela v posesti, je za odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje odločilno, ali je v konkretnem primeru šlo za nedovoljeni primerek programa.

16. ZASP ne vsebuje definicije »nedovoljenega primerka«,(2) vendar pa je pri opredelitvi pojma mogoče izhajati iz namena posebnega varstva iz 116. člena ZASP, ki je v učinkovitem preprečevanju računalniškega piratstva.(3) Sankcioniranje same posesti primerka programa, pridobljenega brez pravne podlage, namreč imetnikom avtorskih pravic olajšuje uveljavljanje njihovih pravic, saj ni relevantno, na kakšen način, od koga, za kakšno protivrednost in za kakšen namen je posestnik (nezakonito) prišel do nedovoljenega primerka.

17. Toženka je računalniški program oziroma licenco za njegovo uporabo pridobila na podlagi najemne pogodbe, torej ni šlo za nezakonit (»piratski«) primerek.(4) Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da za primer odpovedi pogodbe s strani toženke niti najemna niti licenčna pogodba nista določali obveznosti odstranitve programa z računalnikov, niti ni tega od nje zahtevala tožnica, tudi ni mogoče šteti, da je primerek programa na toženkinih računalnikih postal nedovoljen (v smislu druge točke 116. člena ZASP) s samo odpovedjo najemne pogodbe. Glede na obrazloženo bi morala tožnica torej dokazati uporabo spornega programa, kar pa ji ni uspelo.

18. Z navedbami o uporabi spornega programa in seznanjenostjo z obveznostjo izbrisa programa pa revidentka poskuša izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog. Revizijsko sodišče se zato do teh navedb ni opredeljevalo.

Odločitev o reviziji

19. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

20. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka (II. točka izreka), medtem ko je toženki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 1.820,24 EUR (1.472,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300; 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002(5) ter 328,24 EUR za 22% DDV).

---.---

Op. št. (1): Toženkin informatik je za novo aktivacijsko kodo zaprosil zato, ker ni vedel, da program ni več v uporabi.

Op. št. (2): Določba 116. člena ZASP sicer implementira Direktivo Sveta 91/250/EGS z dne 14. maja 1991 o pravnem varstvu računalniških programov (UL L št. 122 z dne 17. 5. 1991, str. 42), zadnjič spremenjeno z Direktivo 2009/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pravnem varstvu računalniških programov (UL L št. 111 z dne 5. 5. 2009, str. 16), ki v 7. členu ureja sankcioniranje posesti nedovoljene kopije računalniškega programa („infringing copy“), pri čemer pa tega pojma ne definira.

Op. št. (3): Glej tudi M. Trampuš in ostali, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem (GV, Ljubljana 1997), str. 279.

Op. št. (4): Na primer primerek, pridobljen z nedovoljeno reprodukcijo ali z izognitvijo tehničnim zaščitnim ukrepom pred nedovoljeno uporabo.

Op. št. (5): Toženka je pavšal neutemeljeno priglasila dvakrat, zato ga je revizijsko sodišče priznalo le enkrat.