Supreme Court allows review of property ownership case regarding public road status and application of economic public service law.

Revizija se dopusti glede naslednjega vprašanja:

Ali je pritožbeno sodišče ravnalo pravilno, ko je v razlogih navedlo, da v zadevi ni bistveno, ali so nepremičnine, o katerih teče pravda, del javne ceste oziroma ali so zgolj del ceste, ki jo uporabljajo lastniki stanovanjskih enot K. u. ter ali je posledično višje sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je mimo ugotovitve dejanskega stanja v času, ko je v veljavo stopil Zakon o gospodarskih javnih službah, sklenilo, da je tožeča stranka originarni pridobitelj lastninske pravice?

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede naslednjega vprašanja ali je pritožbeno sodišče ravnalo pravilno, ko je v razlogih navedlo, da v zadevi ni bistveno, ali so nepremičnine, o katerih teče pravda, del javne ceste oziroma ali so zgolj del ceste, ki jo uporabljajo lastniki stanovanjskih enot K. ter ali je posledično višje sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je mimo ugotovitve dejanskega stanja v času, ko je v veljavo stopil Zakon o gospodarskih javnih službah, sklenilo, da je tožeča stranka originarni pridobitelj lastninske pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je na spornih nepremičninah vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica. Vknjižila se je na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Tožeča stranka je trdila, da je ta vpis napačen in da je resnična lastnica tožnica. Lastninsko pravico naj bi pridobila na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS).

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo. V razlogih je navedlo, da so sporne nepremičnine javna (občinska cesta). Pri tem se je sklicevalo tudi na Odlok o kategorizaciji občinskih cest (Ur. l. RS, št. 70/2005 in št. 33/2008). V nadaljevanju je še ugotovilo, da je gradnjo te ceste financirala občina.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženke zavrnilo in takšno sodbo potrdilo. V razlogih je navedlo, da sporno vprašanje, ali gre pri spornih nepremičninah za del javne ceste ali za del ceste, ki jo uporabljajo lastniki stanovanjskih enot K., ni bistvenega pomena. Navedlo je še, da toženka lastninske pravice ni mogla pridobiti na podlagi ZLNDL, temveč bi jo lahko pridobila zgolj na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), česar pa niti ne zatrjuje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede naslednjih dveh vprašanj:

- Ali je pritožbeno sodišče postopalo pravilno, ko se je postavilo na stališče, da v predmetni zadevi ni bistveno, ali so nepremičnine, o katerih teče pravda, del javne ceste oziroma ali so zgolj del ceste, ki jo uporabljajo lastniki stanovanjskih enot K. in ali je posledično višje sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je mimo ugotovitve dejanskega stanja v času, ko je v veljavo stopil ZGJS, postavilo na stališče, da je tožeča stranka originarni pridobitelj lastninske pravice (na podlagi določb ZGJS)?

- Ali s svojo odločitvijo višje sodišče ni kršilo tako načela pravne varnosti iz 23. člena Ustave RS kot pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS oziroma pravice po 69. členu Ustave RS s tem, ko je v predmetni zadevi odločalo na podlagi stališča, da sploh ni bistveno, ali gre pri spornih zemljiščih za javno ali zasebno lastnino ter je nadalje mimo tožbenega zahtevka presojalo podlago lastninske pravice, ki je na spornih nepremičninah vpisana na toženo stranko (in pred tem na njeno pravno prednico) že preko 16 let (do nastanka spora) oziroma trdi, da tožena stranka ni mogla postati lastnica nepremičnin ne na podlagi ZLNDL ne na podlagi ZGJS, še manj na podlagi vlaganj na lastninsko pravni podlagi in ima zato MOL kot tožeča stranka in originarni pridobitelj pravico izbire med ugotovitveno in izbrisno tožbo.

Predlagateljica v obrazložitvi predloga pojasnjuje, na kakšen način je napadla razloge sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da so sporne nepremičnine javna cesta. Trdila je, da bi moralo sodišče dejstva ugotavljati glede na čas uveljavitve ZGJS (torej glede na stanje v letu 1993). Odlok o kategorizaciji javnih cest iz leta 2005 zato na to presojo ne sme vplivati. Poleg tega, sklicujoč se na ustavnosodno prakso, napada tudi zakonitost in ustavnost samega odloka.

Trdi, da je pritožbeno sodišče napačno uporabilo tako procesni kot materialni zakon, saj se ni izreklo o pritožbenih navedbah tožene stranke. Sodišče bi moralo presoditi, ali konkreten dejanski stan ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz 76. člena ZGJS. Tega pritožbeno sodišče po prepričanju predlagateljice ni storilo.

Dalje meni, da bi tožena stranka morala vložiti izbrisno tožbo in ne ugotovitveno tožbo. To je očitala že v pritožbi, a naj bi na pritožbeni očitek pritožbeno sodišče odgovorilo napačno.

5. Predlog je utemeljen.

6. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavanem primeru podani glede vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).