Supreme Court dismisses appeal; lawyer's general authorization covers receiving appeal decision for statute of limitations calculation.

I. Pritožba se zavrne

in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Z navedbo, da tožnik odvetnico posebej pooblašča za vložitev pritožbe v upravnem postopku ni izključil pooblastila za sprejem odločbe o tej pritožbi. Morebitna omejitev pooblastila izključno na upravni pritožbeni postopek pa ne vpliva na tek roka za vložitev tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjsko sodišče je s I. točko izreka izpodbijanega sklepa na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Slovenska Bistrica št. 214-241-2015-13 z dne 8. 10. 2015 o zavrnitvi tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Z II. točko izreka je zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2. V obrazložitvi se sodišče sklicuje na 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 in pojasnjuje, da je bila odločba z dne 16. 11. 2015, s katero je drugostopenjski upravni organ odločil o pritožbi, tožnikovi pooblaščenki vročena 4. 12. 2015 in da se je zato rok za vložitev tožbe iztekel 4. 1. 2016. Tožbo, ki jo je tožnik vložil po pošti z navadno pošiljko, je sodišče prejelo 6. 1. 2016, torej po poteku navedenega zakonskega roka.

3. Zoper to odločitev tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, v kateri navaja, da je v upravnem postopku odvetnico pooblastil le za vložitev pritožbe zoper navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa in ne za vročitev odločbe organa druge stopnje o tej pritožbi in za zastopanje v nadaljnjih postopkih. Sodišče naj bi zato napačno ugotovilo, kdaj je tožnik odločbo drugostopenjskega organa dejansko prejel. Zato naj bi bila odločitev sodišča o zavrženju tožbe preuranjena in zmotna. Navaja, da tudi med odvetnico in njim ni prišlo do neposredne izročitve odločbe z dne 16. 11. 2015. Meni, da bi moralo sodišče glede obsega pooblastila in ugotavljanja, kdaj je navedeno odločbo dejansko prejel, zaslišati tožnika, odvetnico, K. Q. in prejšnje tožnikove pooblaščence. S tem v zvezi se sklicuje tudi na 98. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na pravici iz 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ter na pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Trdi, da je tožbo 5. 1. 2016 na pošti vložil pravočasno, kot tujec, ki slabo razume slovenski jezik, kot prava neuka stranka pa ne loči med oddajo pošiljke po pošti in priporočeno pošiljko v smislu drugega odstavka 29. člena ZUS-1, tedanja pooblaščenka pa ga o tem tudi ni poučila. Meni, da bi moralo sodišče tako vloženo tožbo na podlagi tretjega odstavka 29. člena ZUS-1 šteti kot pravočasno. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbo v upravnem sporu je treba po določbi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan, to je bila v obravnavanem primeru odločba tožene stranke o zavrnitvi tožnikove pritožbe.

6. V zadevi ni sporno, da je bila odločba drugostopenjskega upravnega organa o zavrnitvi tožnikove pritožbe 4. 12. 2015 vročena tedanji tožnikovi pooblaščenki. Prav tako ni sporno, da je tožnik tožbo vložil na pošti z navadno pošiljko in da je sodišče to tožbo prejelo 6. 1. 2016. Tožnik v pritožbi sam navaja, da je tožbo na pošti oddal 5. 1. 2016, kar izhaja tudi iz žiga na pisemski ovojnici, ki je v sodnem spisu pripeta k tožbi. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče v obravnavanem primeru ugotavljati, kdaj je bila odločba drugostopenjskega upravnega organa dejansko vročena tožniku, pa temelji na napačnem izhodišču, da vročitev te odločbe tožnikovi tedanji pooblaščenki ni bila pravilna.

7. Prvostopenjsko sodišče se sicer ni opredeljevalo do vsebine pooblastila, vendar tudi tožnik v tožbi ni navajal, da bi bila vročitev odločbe pritožbenega organa odvetnici napačna. Sodišču prve stopnje pa ni mogoče očitati, da je pri presoji pravočasnosti vložene tožbe prezrlo obseg pooblastila, ki ga je tožnik med upravnim postopkom dal odvetnici, ki ji je bila odločba o zavrnitvi tožnikove pritožbe tudi vročena.

8. Tožnikova trditev, da je odvetnico pooblastil le za vložitev pritožbe zoper odločbo upravnega organa prve stopnje, ne pa tudi za sprejem odločitve o tej pritožbi, je namreč protispisna. Iz originalnega pooblastila z dne 23. 10. 2015, ki ga je, kot je razvidno iz listin v upravnem spisu (pod zap. št. 17), odvetnica poslala na poziv prvostopenjskega upravnega organa, je jasno razvidno, da gre za splošno pooblastilo, s katerim je tožnik odvetnico posebej pooblastil za vložitev pritožbe v upravnem postopku.

9. V tem splošnem pooblastilu je med drugim navedeno, da obsega tudi sprejem odločb v zvezi z zadevo, v kateri je pooblastilo dano. Z navedbo, da jo posebej pooblašča za vložitev pritožbe, torej tožnik ni izključil pooblastila odvetnici za sprejem odločbe o tej pritožbi. Morebitna omejitev pooblastila izključno na upravni pritožbeni postopek pa tudi ne vpliva na tek roka za vložitev tožbe. Ker ne gre za vprašanje, ali se je pooblastilo navedeni odvetnici nanašalo tudi na vložitev tožbe, je pravno neupoštevno tudi pritožbeno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča I Up 1298/2006 z dne 21. 2. 2007.

10. Vročitev odločbe o zavrnitvi pritožbe tožnikovi pooblaščenki je bila po navedenem pravilna. Na drugačno odločitev pa ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na 98. člen ZPP. Prvič zato, ker pravna podlaga za presojo obsega pooblastila za upravni postopek ni ZPP temveč Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), poleg tega pa ne ta določba ZPP ne 94. člen tega zakona, ki določa, da obseg pooblastila določi stranka, ne urejata vročanja sodnih pisanj. Enako velja za določbe ZUP, ki urejajo obseg pooblastila (57. člen ZUP). Tudi ZUP vsebuje posebne določbe o vročanju in tako v prvem odstavku 88. člena izrecno določa vročanje pooblaščencu, kadar ga stranka ima. Ker iz pooblastila ne izhaja, da tožnikovo pooblastilo tedanji odvetnici ne bi veljalo za sprejem odločbe o pritožbi, pa se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi bila taka omejitev pooblastila sploh zakonita.

11. Ob ugotovitvi, da je bila navedena drugostopenjska odločba tožnikovi pooblaščenki vročena 4. 12. 2015, je pravilno tudi sklepanje, da je zakonsko določen rok za vložitev tožbe (ob upoštevanju, da je bila 3. 1. 2016 nedelja) potekel 4. 1. 2016. To pomeni, da je tožba, tudi če bi bila 5. 1. 2016 poslana priporočeno po pošti, vložena prepozno. Že zato so pravno nepomembne pritožbene trditve o tožnikovi nevednosti o pomenu vložitve tožbe priporočeno po pošti. Tretji odstavek 29. člena ZUS-1, na katerega se v pritožbi sklicuje tožnik, pa se nanaša na nevednost oziroma očitno pomoto tožnika glede vprašanja, pri katerem organu oziroma sodišču je treba tožbo vložiti in ne na nevednost o posledicah nepravočasne vložitve tožbe. Zato tudi navedbe o tem, da ga tedanja pooblaščenka tožnika ni ustrezno poučila o teh posledicah in o priporočenem oddajanju poštne pošiljke, niso pravno odločilne.

12. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo pravilno zavrglo kot prepozno. Zgolj sklicevanje na pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP in na pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP ter na ustavnoprocesna jamstva, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 25. člen Ustave, pa samo po sebi še ne zadošča za utemeljitev stališča, da je odločitev o zavrženju tožbe preuranjena in zmotna.

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.