Appeal court voids intermediate labor compensation judgment due to contradictory verdict and reasoning regarding contributory negligence.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Izpodbijana sodba je vmesna sodba po 315. členu ZPP. Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen, odločitev o višini zahtevka pa je prepuščena končni sodbi. Temelj za odločitev o odškodninskem zahtevku je odškodninska odgovornost za nastalo škodo, zato mora iz izreka izhajati, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v celoti ali pa glede na soprispevek tožnika le v določenem delu. Iz izreka izpodbijane vmesne sodbe izhaja, da podlaga obstaja, da je torej tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Tak izrek pa je v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik k nastali škodi prispeval v višini 50 %, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v višini, ki bo določena s končno sodbo.

2. Zoper vmesno sodbo se pritožuje tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je let z letalom nevarna dejavnost, še zlasti, če gre za let v hrbtnem položaju. To ne izhaja niti iz listinske dokumentacije in tudi ne iz izvedenskega mnenja. Tudi iz navedb tožene stranke izhaja, da se v dosedanji zgodovini poletov z letalom A. še nikoli ni dogodilo, da bi kdo potegnil katapultno ročico in se na ta način nehote katapultiral iz letala. To je ugotovil tudi izvedenec, ki ve za primer na Švedskem, vendar je bila tam kriva obleka.

Letalo v obravnavanem primeru ni bilo tožniku prepuščeno v samostojno pilotiranje, saj ga je upravljal izključno pod nadzorom pilota. Izvedenec je navedel, da nekatere letalske organizacije reklamirajo polete z različnimi letali pod nazivom „B.“. To pa pomeni, da je polet v letalu A. v zadnji kabini, ki ga upravlja pilot v sprednji kabini, varna dejavnost. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izrecno zapisalo, da tudi krivdna dejavnost ni podana (9. odstavek 12. točke), bi moralo sodišče ob tem, da o objektivni odgovornosti tožene stranke ni mogoče govoriti, tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

Ne glede na navedeno pa je obseg prispevka tožnika napačno ugotovljen. Škoda je v obravnavanem primeru nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki je potegnil katapultno ročico. Tožena stranka tega ni mogla pričakovati, saj je bil tožnik v postopku priprave poleta ustrezno opozorjen in na to pripravljen. Iz dokaznega postopka pa izhaja tudi, da je manever tono povsem običajna figura in je ena izmed osnovnih figur, ki jih izvajajo vojaška letala, zato v obravnavanem primeru pri poletih ni šlo za nič neobičajnega. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo izvedenskega mnenja in izpovedi izvedenca na naroku dne 28. 4. 2015.

Tako je po stališču pritožbe tožnikov soprispevek večji od 50 %, saj je k škodi prispeval 100 % ali pa vsaj v pretežni meri. Pritožba opozarja tudi na to, da bi moral biti tožnikov soprispevek naveden že v izreku sodbe, saj iz obrazložitve izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik k nastanku škode prispeval v višini 50 %. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki jo uveljavlja pritožba in na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Izpodbijana sodba je vmesna sodba po 315. členu ZPP. Z vmesno sodbo pa se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen, odločitev o višini zahtevka pa je prepuščena končni sodbi. Temelj za odločitev o odškodninskem zahtevku, je odškodninska odgovornost za nastalo škodo, zato mora iz izreka izhajati, da podlaga za postavljeni odškodninski zahtevek v celoti ali pa glede na soprispevek v določenem delu obstaja. Iz izreka izpodbijane vmesne sodbe, ki je sicer nespretno oblikovan, izhaja, da podlaga obstaja, da je torej tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Tak izrek pa je v nasprotju z obrazložitvijo, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik k nastali škodi prispeval v višini 50 %, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Te kršitve pa pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 347. člena oziroma 1. odstavka 354. člena ZPP ne more more odpraviti samo, ker bi s tem tožnika prikrajšalo za možnost pritožbe zoper sodbo.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena, zato ji je ugodilo in vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj pritožbeno sodišče na podlagi že izvedenih dokazov napravi celovito dokazno oceno in o temelju ponovno odloči, pri čemer naj upošteva, da je tožnik k nastanku škode prispeval najmanj v višini 50 %.

7. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.