Court dismisses alimony claim as monthly installments are occasional debts subject to limitation periods.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ni šlo za zastaranje pravice do preživljanja, ampak za zastaranje mesečnih preživninskih zneskov, kot občasnih terjatev. Tudi v najugodnejšem primeru za tožnico, če bi se štelo, da bi zastaralni rok začel teči šele po njenem 26. letu starosti, ko bi toženčeva zakonska obveznost preživljanja tožnice lahko najkasneje prenehala, je vtoževana terjatev pred vložitvijo tožbe v celoti zastarala.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala od toženca plačilo zneska 92.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2014 do plačila. Tožnici je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 2.580,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče preuranjeno izdalo sodbo. Ni upoštevalo, da je zoper toženca v teku postopek za odvzem poslovne sposobnosti N 17/2014 pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, ki še ni pravnomočno zaključen. Prvo sodišče bi moralo počakati do odločitve v tem nepravdnem postopku in prekiniti pravdo ali pa tožencu postaviti skrbnika. Prvo sodišče ni zaslišalo tožnice, toženca in priče B. A. Tožnica ima do toženca denarno terjatev, ker je toženec ni preživljal do njenega 26. leta starosti, saj se je do takrat redno šolala. Toženec se je zavezal plačevati preživnino za tožnico, kot izhaja iz zapisnika z dne 12. 3. 1990. Ta zaveza toženca ima pravno naravo pogodbe v korist tretje osebe, pri čemer gre za preživninsko obveznost. Pravica do preživljanja, ki gre komu po zakonu, ne more zastarati. Upoštevati je treba tudi sorodstveno razmerje pravdnih strank. Sodba nima razlogov o tem, da gre pri dogovoru z dne 12. 3. 1990 za pravni posel v korist tretje osebe. Toženec je podal izjavo volje, da bo plačeval preživnino v korist tožnice, takšna obveznost pa ne zastara. Sodba ni obrazložena oziroma so njeni razlogi protispisni, kar prestavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je 22. 3. 2016 še dopolnila pritožbo, vendar pa dopolnitve pritožbe ni bilo mogoče upoštevati, ker je bila vložena po poteku pritožbenega roka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec je poslovno sposoben, saj mu poslovna sposobnost ni bila odvzeta. Nezaključen postopek za odvzem toženčeve poslovne sposobnosti N 17/2014 ne vpliva na tek tega pravdnega postopka. Razlogov za prekinitev postopka ni bilo.

6. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da je vtoževana terjatev zastarala. Tožnica je uveljavljala plačilo preživnine za obdobje od njenega rojstva ... 2. 1970 do 22. leta starosti (... 2. 1992). Ni šlo za zastaranje pravice do preživljanja (tretji odstavek 373. člena ZOR), ampak za zastaranje mesečnih preživninskih zneskov, kot občasnih terjatev (prvi odstavek 372. člena ZOR). Tudi v najugodnejšem primeru za tožnico, če bi se štelo, da bi zastaralni rok začel teči šele po njenem 26. letu starosti (... 2. 1996), ko bi toženčeva zakonska obveznost preživljanja tožnice lahko najkasneje prenehala (drugi odstavek 123. člena ZZZDR), je vtoževana terjatev pred vložitvijo tožbe v celoti zastarala (prvi odstavek 372. člena ZOR).

7. Zapisnik z dne 12. 3. 1990 ni vplival na nastop zastaranja. Tudi, če bi šlo pri tem za toženčevo pogodbeno obveznost v korist tožnice, bi ta terjatev zastarala najpozneje v petih letih (371. člen ZOR), torej pred vložitvijo tožbe. Sorodstveno razmerje med pravdnima strankama nima pomena za presojo zastaranja, saj to ni teklo le do tožničinega 18. leta starosti (2. točka 381. člena ZOR).

8. Očitek o bistvenih kršitvah določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je neobrazložen, v okviru preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo sodišče ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka in da je pravilno uporabilo materialno pravo. Zmotno se je sicer sklicevalo na določbe OZ, namesto na določbe ZOR, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj gre za vsebinsko povsem enaka določila.

9. Zaradi zastaranja vtoževane terjatve prvemu sodišču ni bilo treba zaslišati pravdnih strank in predlagane priče.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP). Toženec z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).