Appeal dismissed; applicant failed to prove specific danger of enforcement obstruction or negligible creditor harm.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Vsak poseg v tujo lastnino je škodljiv za lastnika, saj omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga, četudi ima lastnik še drugo premoženje (tožnik pa že sam pove, da tudi o tem le ugiba). Že iz samih trditev predlagatelja torej izhaja, da škoda, ki bi jo pretrpel toženec z izdajo začasne odredbe, ne bi bila zgolj neznatna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim naj bi tožencu takoj prepovedalo odtujevanje ali obremenjevanje 1/5 nepremičnine parcele št. 6/138, k. o. X, katere lastnik je do celote in to obremenitev vknjižilo v zemljiško knjigo.

2. Zoper tak sklep se pravočasno pritožuje tožnik, ki meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zato napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ali pa spremembo sklepa.

Navaja, da je prepričan, da je z navedbami in predlaganimi dokazi uspel z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da njegova terjatev obstoji. Sodišče mu očita pavšalnost navedb s sklicevanjem na trenutne razmere na trgu in običajno ravnanje graditeljev. Tožnik meni, da ne gre za pavšalne navedbe, nenazadnje poslovanja toženca ne pozna in ga ne more poznati, do podatkov o njegovem poslovanju, razen javno dostopnih, pa tudi ne more priti. Tožnikove navedbe so splošno znana dejstva, ki mu jih ni treba dokazovati. Splošno znano je, da je gradbeništvo že od leta 2008 v velikih težavah, da je promet z nepremičninami bistveno manjši oziroma se je celo ustavil.

Tožnik predvideva, da je toženec lastnik več nepremičnin na območju naselja Z. R., v dokaz te trditve predlaga svoje zaslišanje. Če bi bilo tožencu prepovedano razpolaganje z 20% ene od nepremičnin na tem področju, to je nepremičnine, ki je bila predmet pogodbe med tožnikom in tožencem, bi toženec z ostalimi še lahko prosto razpolagal. Toženec bi s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Poleg tega pritožnik dodaja, da obstaja tudi možnost stečaja toženca. Splošno znano je namreč, da je gradbeništvo še vedno v zelo velikih težavah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa v 270. členu. Sodišče takšno začasno odredbo izda, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala, verjetno pa mora izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. in 2. odstavek 270. člena ZIZ). Za izpolnjevanje pogoja iz 2. odstavka 270. člena ZIZ mora biti torej izkazana subjektivna in konkretna nevarnost, ki je posledica nekega dolžnikovega ravnanja.

Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZ).

5. Ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu za izdajo začasne odredbe, je pravilna.

6. Tožnik nevarnosti, da bi bila uveljavitev terjatve onemogočena zaradi kakšnega dolžnikovega ravnanja s premoženjem, ni izkazoval, še več, kakšnega dolžnikovega razpolaganja s premoženjem, ki bi onemogočilo ali otežilo uveljavitev vtoževane terjatve sploh ni navedel. Sodišče prve stopnje zato povsem utemeljeno zaključi, da posplošeno sklicevanje na razmere na trgu in običajno ravnanje graditeljev za izdajo začasne odredbe ne zadošča.

7. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel verjetno dokazati, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Vsak poseg v tujo lastnino je škodljiv za lastnika, saj omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga, četudi ima lastnik še drugo premoženje (tožnik pa že sam pove, da tudi o tem le ugiba). Že iz samih trditev predlagatelja torej izhaja, da škoda, ki bi jo pretrpel toženec z izdajo začasne odredbe, ne bi bila zgolj neznatna.

8. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi ni razlogov, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).