Court allows lawyer's liability claim for client's court fines caused by lawyer's negligence in tax exemption forms.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh plačati tožniku znesek 1.438,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in mu povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 168,07 EUR, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 110,26 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

[JEDRO]

Določilo splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov, po katerem zavarovalnica ne jamči za odškodninske zahtevke zaradi kazni, ki jo je dolžan plačati naročnik ali zavarovanec, ne izključuje odgovornosti za plačilo škode v obliki kazni, ki je bila v sodnem postopku naložena stranki zaradi malomarnega ravnanja odvetnika (kazenska taksa).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine iz naslova odvetniške odgovornosti v višini 5.876,00 EUR ter mu naložilo, da je dolžan toženki povrniti 30,00 EUR njenih pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede izpolnjevanja kriterijev za oprostitev plačila sodnih taks v spornem obdobju, saj je bil brez zaposlitve in brez dohodkov, bil je prejemnik denarne socialne pomoči, ne on ne njegovi družinski člani niso imeli premičnega premoženja večje vrednosti, bil pa je solastnik stanovanja in lokala na naslovu bivanja. Ker drugega premoženja in dohodkov ni imel, bi ga sodišče, če ne bi prišlo do napake odvetnika, oprostilo plačila sodnih taks, kot ga je tudi v zadevah III P 1014/2014 in III P 1327/2008. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede obsega odškodninske odgovornosti toženke. Splošni pogoji za zavarovanje ne krijejo le kazni, ki jo dobi odvetnik, in ne izključujejo ekonomske škode. Plačilo dvojne kazni pomeni ekonomsko škodo za tožnika in je zato sodišče napačno uporabilo določilo 9. točke 2. člena Splošnih pogojev.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnik od toženke iz naslova zavarovanja poklicne odgovornosti odvetnika uveljavlja plačilo odškodnine zaradi grobe napake odvetnika V. S. pri izpolnjevanju obrazcev za oprostitev plačila sodne takse v zadevah III P 1330/2008 in III P 1327/2008 Okrožnega sodišča v Mariboru. Sodišče prve stopnje je, kljub ugotovitvi, da je odvetnik grobo kršil poklicno dolžnost, saj je malomarno izpolnil obrazce o premoženjskem stanju prosilca, tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ni izkazal vzročne zveze med takšnim ravnanjem odvetnika in nastalo škodo. Glede kazenske takse pa je sodišče zaključilo, da zavarovalno kritje ni podano.

5. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bil tožnik oproščen plačila sodne takse v spornem obdobju zgolj zato, ker je izpolnjeval kriterije za dodelitev denarne socialne pomoči. V času vložitve predlogov za oprostitev plačila sodnih taks v zadevah III P 1330/2008 in III P 1327/2008 je oprostitev plačila sodnih taks urejal (nenoveliran) ZST-1 (Ur. list RS, št. 37/2008), ki je v 11. členu določal možnost, da sodišče oprosti plačila taks stranko, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali njeni družinski člani, lahko pa ji tudi dovoli obročno plačilo ali ji plačilo odloži. Zakon ni predvideval domneve, da so podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse, če stranka prejema denarno socialno pomoč, kar je bilo uzakonjeno šele z novelo, ki je stopila v veljavo 1. 1. 2011 (Ur. list RS, št. 97/2010).

6. Oprostitev plačila sodne takse je izjema, namenjena zagotavljanju dostopa do sodnega varstva socialno najšibkejšemu sloju prebivalstva, zato je dolžnost sodišča, da v primeru, ko ugotovi, da bi stranka sodno takso lahko plačala, preveri prvotni sklep o oprostitvi plačila sodne takse ter ga razveljavi (13. člen ZST-1). To je Okrožno sodišče v Mariboru tudi storilo, ko je na podlagi podatkov v spisu, ki jih je preverilo v zemljiški knjigi, ugotovilo, da je tožnik lastnik tako stanovanja kot gostinskega lokala v starem delu mesta ..., kar je v eni zadevi v celoti, v drugi pa delno zamolčal. Ne drži pritožbena teza, da sta bila sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks razveljavljena zgolj zaradi nepopolno prijavljenega premoženjskega stanja, temveč je do tega prišlo zaradi ugotovitve sodišča, da tožnik plačilo sodne takse zmore, ne da bi bila s tem ogrožena sredstva, s katerimi se preživlja sam ali člani njegove družine. To je razvidno iz obeh obrazložitev sklepov Okrožnega sodišča v Mariboru (III P 1327/2008 z dne 7. 2. 2011 in III P 1330/2008 z dne 31. 1. 2011), potrjenih z odločbama Višjega sodišča v Mariboru (I Cp 1248/2011 z dne 13. 6. 2012 in I Cp 490/2011 z dne 5. 4. 2011), v katerih je sodišče ponovno ugotavljalo premoženjsko stanje tožnika ter ocenilo, da je to zadostno, da bi imel možnost ustvariti pogoje za plačilo sodne takse. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks v zadevah III P 1014/2014 in III P 1327/2008, saj sta bila izdana že po noveliranem ZST-1.

7. Tožnik bi z odškodninskim zahtevkom za škodo zaradi plačila sodne takse lahko uspel le, če bi izkazal, da bi bil ob navedbi resničnih podatkov v predlogih za oprostitev plačila sodnih taks v konkretnih zadevah oproščen plačila sodne takse, tega pa ni zmogel. V obeh zadevah je bil namreč po ugotovljenem celotnem obsegu tožnikovega premoženja njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrnjen, saj je bilo ugotovljeno, da premoženjsko stanje stranke ni tako slabo, da bi bili podani pogoji za taksno oprostitev. Ne gre torej za hipotetično oceno, kaj bi sodišče prve stopnje ob pravilno izpolnjenem obrazcu za oprostitev plačila sodne takse odločilo, temveč je sodišče v konkretnih zadevah po pridobitvi celotnih podatkov o premoženjskem stanju o predlogu tožnika že (ponovno) odločalo in ga zavrnilo. Zato tožnik tudi ne more uspeti s pritožbenim navajanjem dodatnih okoliščin o njegovem takratnem premoženjskem stanju.

8. Pritožnik uemeljeno opozarja, da je sodišče napačno uporabilo določilo 9. točke prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti (prilogi B 2 - B 3). Ta določa, da zavarovalnica ne jamči za odškodninske zahtevke zaradi kazni (globe), ki jo je dolžan plačati naročnik ali zavarovanec. V konkretnem primeru kazni zaradi sporočanja neresničnih podatkov ni bil dolžan plačati naročnik ali zavarovanec zavarovanja poklicne odgovornosti, temveč tožnik, to plačilo pa predstavlja njegovo škodo, ki mu jo je povzročil zavarovanec toženke z grobo malomarnim ravnanjem. Tako je v zadevi III P 1330/2008 tožnik moral plačati 2.121,00 EUR kazenske takse, kar predstavlja njegovo škodo, ki ob odbitni franšizi 1.000,00 EUR znaša 1.121,00 EUR, v zadevi III P 1327/2008 pa je moral plačati 1.317,00 EUR kazenske takse, tudi v tem primeru je treba upoštevati odbitno franšizo v korist zavarovalnice v višini 1.000,00 EUR. Skupaj je tožena stranka tožniku torej dolžna plačati znesek 1.438,00 EUR, kar predstavlja povračilo škode (po odbitni franšizi), ki je tožniku nastala zaradi plačila kazenske takse, do katere je prišlo zaradi nepopolnega izpolnjevanja obrazca za oprostitev plačila sodnih taks s strani zavarovanca toženke. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP, v preostalem delu pa jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu drugega odstavka 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku uspel s 24,4 odstotki tožbenega zahtevka. Sodišče je njegove stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer mu je za postopek na prvi stopnji priznalo nagrado za postopek v višini 284,70 EUR, nagrado za narok v višini 262,80 EUR in materialne stroške, vse povečano za DDV, ter strošek kilometrine v višini 92,50 EUR, kar skupaj predstavlja znesek 784,85 EUR, glede na tožnikov uspeh v pravdi pa znesek 191,50 EUR. Stroške tožene stranke je sodišče odmerilo na 30,00 EUR, ob upoštevanju njenega uspeha v pravdi pa ji sodišče priznava 22,08 EUR. Po pobotanju je tako tožena stranka tožniku dolžna plačati stroške postopka na prvi stopnji v višini 168,07 EUR (odmera stroškov na list. št. 79 spisa). Pritožbeni stroški znašajo 451,89 EUR (350,40 EUR nagrade za postopek, poštnina, vse povečano za dodano vrednost, odmera na list. št. 97 spisa), upoštevajoč tožnikov uspeh v pritožbenem postopku mu je tožena stranka dolžna povrniti 110,26 EUR pritožbenih stroškov.