Appeal dismissed; court held no criminal act described, so no evidence needed under ZKP Art. 358.1.1.

I. Pritožba pooblaščenke zasebne tožilke Z. d.d. se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebna tožilka je dolžna plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Obtoženi je v oddaji izrazil zgolj sum, ne pa brezpogojne trditve, da gre pri zasebni tožilki za nesposobnost, prijateljske vezi, korupcijo, ali pa za zlorabo položaja. Sodišče prve stopnje je glede izraza „sumim“, ki ga je obtoženi uporabil, utemeljeno zaključilo, da tak očitek sam po sebi ne pomeni obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ali drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime. Ker vsebina inkriminirane izjave torej ne vsebuje znakov očitanega kaznivega dejanja, ne terja nobenega dokaznega postopka, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtoženega A. A. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Odločilo je, da je zasebna tožilka dolžna povrniti morebitne potrebne izdatke obtoženega, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom, ko bodo znani.

2. Zoper sodbo se je pritožila pooblaščenka zasebne tožilke iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ali pa samo izvede dokazni postopek, sodbo spremeni, tako da obtoženega spozna za krivega storitve kaznivega dejanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), torej iz razloga, ker dejanje, ki se obtožencu očita v zasebni tožbi oziroma izreku izpodbijane sodbe, po zakonu ni kaznivo dejanje. V konkretnem opisu niso namreč podani zakonski znaki obtožencu očitanega kaznivega dejanja.

5. Pritožnica vlaga pritožbo zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 7. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona iz 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje navedene kršitve zagrešilo, ko je, ne da bi izvedlo predlagane dokaze, zaključilo, da niso podani zakonski znaki obtožencu očitanega kaznivega dejanja.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da za ugotovitev, ali so v konkretnem opisu kaznivega dejanja podani zakonski znaki obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ni potrebna izvedba dokaznega postopka. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem odstavku 160. člena KZ-1, niti ne kakšnega drugega kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem odstavku 160. člena KZ-1 stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, ob pogoju, da je to dejanje storjeno s tiskom, po radiu televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu. Sodišče prve stopnje je glede izraza „sumim“, ki ga je obtoženi uporabil v citirani oddaji, utemeljeno zaključilo, da tak očitek sam po sebi ne more biti tisti, ki v vsakem primeru pomeni obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve oziroma razžalitve ali drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime, pač pa ga je potrebno presojati v povezavi z vsemi okoliščinami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtoženi izražal zgolj sum, ne pa trditve, kot to napačno povzema pooblaščenka zasebne tožilke.

7. Dejanje, za katero je obtoženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje, če v opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali če ti zakonski znaki pri opisu obtoženčevega izvršitvenega dejanja niso konkretno navedeni (tako mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004 str. 742). V zasebni tožbi so abstraktni zakonski znaki sicer navedeni, niso pa navedeni konkretni zakonski znaki, kar v točki 6 izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Obtoženi je v citirani oddaji izrazil zgolj sum, ne pa brezpogojno trditev, da gre pri zasebni tožilki za nesposobnost, prijateljske vezi ali pa korupcijo ali za zlorabo položaja. Pri izrazu „to pravna država ni“ pa gre za neko njegovo splošno mnenje obtoženca, katerega resničnost niti ni mogoče dokazovati. Ob tem tudi ne gre spregledati, da je sum na korupcijo ali zlorabo položaja (kar v prvi vrsti izpostavlja pritožnica) obtoženi kot neko alternativno možnost izrazil šele za tistim, ko je izpostavil sum glede nesposobnosti oziroma prijateljskih vezi, kar predstavlja dodatno okoliščino, ki govori v prid zaključku, da v predmetni zadevi ne gre za afirmativno brezpogojno trditev v smislu očitanega kaznivega dejanja. Glede na navedeno in ob upoštevanju uveljavljene sodne prakse, citirane v razlogih izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da konkretni opis kaznivega dejanja ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem odstavku 160. člena KZ-1. Zato je neutemeljena pritožba pooblaščenke zasebne tožilke v delu, ko se zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje lahko šele po celotnem izvedenem dokaznem postopku ocenjevalo, v kakšnem kontekstu je bila določena izjava dana. Ker vsebina inkriminirane izjave torej ne vsebuje znakov očitanega kaznivega dejanja, kar izkazuje obstoj razloga iz 1. točke 358. člena ZKP, to ne dopušča oziroma ne terja nobenega dokaznega postopka, kot to zmotno menijo pritožniki, ki s stališčem, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v pritožbenem postopku ne morejo uspeti.

8. Pravilno pa je tudi postopanje sodišča prve stopnje, ko je opravilo presojo, ali opis dejanja v zasebni tožbi ustreza kateremu drugemu kaznivemu dejanju zoper čast in dobro ime, pri čemer je utemeljeno zaključilo, da v opisu dejanja niso podani niti zakonski znaki milejšega kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1, saj navedeno besedilo ne vsebuje izrazito negativne torej žaljive vrednostne ocene o zasebni tožilki, kar se zahteva za predmetno pravno kvalifikacijo.

9. Neupoštevno je sklicevanje zasebne tožilke na pomen pojma trditve, razviden iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), ter na način uporabe jezikovne razlage. Pritrditi je sicer pooblaščenki, da je izjave potrebno presojati v kontekstu, v kakršnem so bile dane. Vendar pa ob ugotovitvi, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo znaki kaznivega dejanja, kot je to v konkretnem primeru, so takšni pritožbeni očitki brezpredmetni.

10. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitev, da inkriminiranih trditev ni moč subsumirati pod katerokoli kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, utemeljeno zavrnilo dokazne predloge pooblaščenke za zaslišanje predstavnika zasebnega tožilca B. B., C. C., D. D. in E. E. ter branje listinske dokumentacije, ki jo je pooblaščenka predlagala tekom postopka. V takšni procesni situaciji dokazni postopek, kot že rečeno, sploh ni potreben in bi samo po nepotrebnem podaljšal kazenski postopek. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba razlogov prvostopenjske sodbe, ki izhaja iz določbe 1. točke 358. člena ZKP, niti ne izpodbija, očita ji zgolj to, da je takšno odločitev sodišče prve stopnje sprejelo ne da bi izvedlo predlagane dokaze. Ker pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da iz konkretnega opisa ne izhajajo zakonski znaki obtožencu očitanega kaznivega dejanja, pa tudi katerega drugega ne, so obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neizveden dokazni postopek, tako neupoštevne.

11. Sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica pa niso podani, je pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

12. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato je v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Znesek sodne takse je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s Taksno tarifo Zakona o sodnih taksah (ZST-1), in sicer po tarifni številki 7222 na 360,00 EUR.