Appeal dismissed; social court lacks jurisdiction over institutional care payment disputes under administrative law.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbe.

[JEDRO]

Tožnica zahteva odpravo odločb tožene stranke in da se jo oprosti prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za B.B. od 8. 9. 2010 dalje. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ne gre za spor o socialno varstveni dajatvi ali pravici do socialnega prejemka (katerega namen je reševati socialno varnost upravičenca), o kateri bi bilo pristojno odločati socialno sodišče na podlagi 5. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1. V predmetni zadevi gre za spor na podlagi šestega odstavka 100. člena ZSV-UPB2, to je za spor med tožečo stranko kot zavezanko za doplačilo socialno varstvene storitve in toženo stranko - državnim organom, o čemer sodišče odloča v upravnem sporu (1. odstavek 2. člena ZUS).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu (I. točka izreka) in da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Upravnemu sodišču Republike Slovenije (II. točka izreka). Štelo je, da se spor med strankama nanaša na to, ali in če, v kakšni višini je tožeča stranka dolžna prispevati k plačilu za storitev institucionalnega varstva upravičenke, kar ni spor o neki socialni varnostni dajatvi ali pravice do socialnega prejemka (katerega namen je reševati socialno varnost upravičenca) in torej ne gre za zadevo, o kateri bi bilo pristojno odločati socialno sodišče na podlagi 5. točke prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1). Pristojnost socialnega sodišča v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena ZDSS-1 tudi ni določena v nekem drugem zakonu, Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUPJS) se je začel uporabljati 1. 1. 2012, postopki za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, začeti ob uveljavitvi tega zakona se končajo po prejšnjih predpisih. Postopek v zvezi z obveznostjo plačila institucionalnega varstva v tej zadeve se je pa pričel 10. 9. 2010, ko je upravičenka pri Centru za socialno delo vložila zahtevo za oprostitev pri plačilu socialno varstvene storitve - institucionalnega (domskega) varstva.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica, saj meni, da je odločitev materialno pravno zmotna. Naslovno sodišče na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 je pristojno za odločanje v tej zadevi, saj je oprostitev plačila institucionalnega varstva iz sistema socialne varnosti. Tako se je izreklo že Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Psp 136/2008 z dne 20. 3. 2008 in Psp 483/2013 z dne 9. 1. 2014. Tudi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v pravnem pouku v identičnih sporih napotuje na vložitev tožbe pri pristojnem socialnem sodišču v Ljubljani. Tožnica je zaprosila za brezplačno pravno pomoč na Upravno sodišče RS, ki je njeno prošnjo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki je izdalo odločbo za vložitev tožbe na Delovno in socialno sodišče v Ljubljano z izrecnim pojasnilom, da je pravni pouk na izpodbijani odločbi napačen in da mora tožbo vložiti na naslovno sodišče. Tako je tožnica v skladu z odločbo Bpp naslovnega sodišča št. 442/2004 vložila tožbo na naslovno sodišče, ki naj bi bilo stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb postopka, na katerega pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Na področju socialnih prejemkov je socialno sodišče pristojno za odločanje o socialno varstvenih dajatvah (5. a točka prvega odstavka 7. člena ZDSS-1) in o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varstvo upravičenca in če je za priznanje pravic do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus (5. b točka prvega odstavka 7. člena ZDSS-1). Iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnica zahteva spremembo oziroma odpravo dokončne odločbe tožene stranke o zavrnitvi njegove pritožbe zoper odločbo Centra za socialno delo A. in da se oprosti prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za B.B. od 8. 9. 2010 dalje. Torej ne gre za spor o neki socialno varstveni dajatvi ali pravici do socialnega prejemka (katerega namen je reševati socialno varnost upravičenca), torej ne gre za zadevo, o kateri bi bilo pristojno odločati socialno sodišče na podlagi 5. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII R 50/2008 z dne 31. 3. 2009).

6. Ob dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, se je predmetni spor pričel 10. 9. 2010, ko je B.B. kot upravičenka pri Centru za socialno delo A. vložila zahtevo za oprostitev pri plačilu socialno varstvene storitve - institucionalnega (domskega) varstva in je v zvezi s to vlogo bila dne 12. 10. 2010 izdana prvostopenjska odločba. Spor se je torej začel pred uveljavitvijo ZUPJS, saj je bil začetek uporabe ZUPJS določen s 1. 1. 2012 (45. člen), (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII R 22/2014).

7. Pravilno je tako stališče prvostopenjskega sodišča, da gre v predmetni zadevi za spor na podlagi šestega odstavka 100. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 3/2007; v nadaljevanju: ZSV-Upb2) o dokončni odločbi tožene stranke, za spor med tožečo stranko kot zavezanko za doplačilo socialno varstvene storitve in toženo stranko - državnim organom, o čemer upoštevajoč drugi odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 106/2006 s spremembami; v nadaljevanju: ZUS) oziroma prvi odstavek 2. člena ZUS sodišče odloča v upravnem sporu. Prvostopenjsko sodišče tudi pravilno citira že zavzeto sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.

8. Tako ni mogoče slediti navedbam v pritožbi, da je za sojenje pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Kakšna so bila morebitna stališča pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči oziroma, kaj se je navajalo v posameznem dopisu pri odstopih vlog, ni relevantno za rešitev zadeve, upoštevajoč, da se v navedenih zadevah po vsebini reševalo zgolj vprašanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ZUPJS ureja nekatere socialne pravice posameznih upravičencev, med drugimi tudi oprostitev plačila socialno varstvenih storitev in postopek za njihovo uveljavljanje, in določa za reševanje sodnih postopkov kot stvarno pristojno socialno sodišče, v prehodnih določbah pa določa, da se postopki za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, začeti ob uveljavitvi tega zakona (1. 1. 2012), končajo po prejšnjih predpisih, razen če do začetka uporabe tega zakona, rok za odločitev organa prve stopnje še ni potekel (prvi, drugi in tretji odstavek 56. člena).

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V skladu s 1. točko 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP tožnica, ki v pritožbi ni uspela, krije stroške pritožbe sama.