Supreme Court dismisses appeal for lack of severe consequences and direct causal link to administrative act.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Revidentka s splošnimi in neizkazanimi navedbami o onemogočanju izbire glede slišnosti posamezne radijske postaje ni izkazala, v čem naj bi to zanjo pomenilo zelo hude posledice izpodbijanega akta. Dovoljenosti revizije prav tako ne izkazuje s sklicevanjem na morebitne bodoče negotove dogodke (izguba poslušalstva in prenehanje oddajanja radijske postaje), saj ne pomenijo neposredne posledice izpodbijanega akta. Poleg tega jih revidentka tudi z ničemer ne izkaže. Revidentkino sklicevanje na neenak položaj v primerjavi s konkurenti pa po presoji Vrhovnega sodišča prav tako ne izkazuje zelo hudih posledic izpodbijanega akta že zato, ker ni z ničemer izkazala, da bi bila zadeva njenega konkurenta, na katerega se sklicuje, v bistvenem podobna obravnavani.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 38111-24/2014/12, 38111-25/2015/12 z dne 19. 1. 2015. Z njo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za spremembo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc št. 38111-47/2014/9 na oddajni lokaciji Velenje 2 na frekvenci 99,1 MHZ (1. točka izreka) in njeno vlogo za spremembo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc št. 38111-43/2014/9 na oddajni lokaciji Paka na frekvenci 102,5 MHz (2. točka izreka) ter odločila, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka). Odločitev tožene stranke temelji na določbah 24., 51., 52. in 57. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1).

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 3. točko drugega odstavka 83. čelna ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni izkazala zelo hudih posledic izpodbijane odločitve (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

6. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Zelo hude posledice kot pogoj za dovolitev revizije, morajo biti neposredna posledica odločitve, ki se izpodbija v upravnem sporu, kar pomeni, da mora obstajati vzročna zveza med zatrjevano posledico in aktom, ki je predmet konkretnega upravnega spora (enako Vrhovno sodišče v svojih sklepih X Ips 472/2001, X Ips 358/2011, X Ips 483/2012, X Ips 11/2013, X Ips 24/2014 in drugi).

7. Revidentka je v zvezi s tem navedla, da ima zaradi odločitve tožene stranke (ki ni dopustila predlaganih sprememb dveh odločb o dodelitvi radijskih frekvenc in menjave frekvenc) program Radio A., ki trenutno oddaja na frekvenci 99,1 MHz na lokaciji Velenje 2, slabšo pokritost območja avtoceste in boljšo pokritost populacije. Na drugi strani pa ima Radio B., ki oddaja na frekvenci 102, 5 MHz na lokaciji Paka, boljšo pokritost območja avtoceste in slabšo pokritost prebivalstva. To pa je ravno nasprotno, kar je s predlagano spremembo želela doseči revidentka kot lastnica obeh programov, in sicer, da bi Radio A., ki ima več lokalnih vsebin, pokrival avtocestni križ, kar bi v večji meri omogočilo oddajanje z lokacije Paka. S takšno odločitvijo je tožena stranka revidentki onemogočila izbiro glede slišnosti posamezne radijske postaje in ji s tem omejila njeno ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). V tej posledici lokalnih vsebin Radia A. ni mogoče poslušati v avtu, s tem izgublja poslušalce, kar bi v skrajnem lahko pripeljalo do prenehanja oddajanja te radijske postaje. Poleg tega jo to postavlja v neenak, konkurenčno slabši položaj v primerjavi z njenimi neposrednimi konkurenti (zlasti z Radiom C.), ki naj bi mu tožena stranka v preteklosti že spremenila frekvenco kot tudi oddajno točko.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s splošnimi in neizkazanimi navedbami o onemogočanju izbire glede slišnosti posamezne radijske postaje ni izkazala, v čem naj bi to zanjo pomenilo zelo hude posledice izpodbijanega akta. Dovoljenosti revizije prav tako ne izkazuje s sklicevanjem na morebitne bodoče negotove dogodke (izguba poslušalstva in prenehanje oddajanja radijske postaje), saj ne pomenijo neposredne posledice izpodbijanega akta. Poleg tega jih revidentka tudi z ničemer ne izkaže. Njeno sklicevanje na neenak položaj v primerjavi s konkurenti pa po presoji Vrhovnega sodišča prav tako ne izkazuje zelo hudih posledic izpodbijanega akta že zato, ker ni z ničemer izkazala, da bi bila zadeva njenega konkurenta, na katerega se sklicuje, v bistvenem podobna obravnavani.

K II. točki izreka:

9. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165 in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).