Appeal granted; first instance court failed to assess tax exemption under ZST-1 due to high debt and low income.

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na določilo 11. člena ZST-1, vendar ne oceni ne višine dolžne sodne takse (gre za izjemno visoko taksno obveznost), ne dejstva, da tožnica nima rednih prihodkov, druga tožnica, ki je študentka, pa prejema pokojnino, ne razmerja med takso in prihodki pravdnih strank in možnostjo razpolaganja z nepremičnim premoženjem.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks in tožeči stranki naložilo plačilo 44.805,00 EUR v dobi šestih mesecev od pravnomočnosti sklepa.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da prihodki, ki jih je upoštevalo sodišče niso redni prilivi, ampak enkratno dejanje, in sicer je bil znesek 1.410,00 EUR dobljen kot vračilo s strani A. A. iz naslova stroškov vzdrževanja. Znesek 374,52 je bil izplačan drugi tožnici s strani zavarovalnice kot škoda, prav tako znesek 1.246,05 EUR. Prva tožnica pa je dobila od zavarovalnice plačano škodo v znesku 1.350,25 EUR. Nobeno od teh plačil ne predstavlja rednih prihodkov tožeče stranke. Gre za plačilo škode, ki je nastala oškodovankam zaradi zamakanja na objektu, katerega lastnici sta tožnici. Redni dohodek tožečih strank predstavlja samo pokojnina, ki pa je bila sodišču sporočena in izkazana. Nepremičnina v kateri živita tožnici ne more predstavljati premoženja, s katerim bi lahko razpolagali. Glede nepremičnine z ID znakom ... pa tožeča stranka navaja, da gre za preko 100 let star objekt, ki propada. Ta nepremičnina je bila kupljena leta 2003 za 35.100,00 EUR. Gre za nepremičnino na periferiji, ki dejansko nima tržne vrednosti. Tudi posplošene vrednosti GURS-a so neustrezne. Že iz same pogodbe izhaja, da je vrednost GURS-a ocenjena za skoraj dvakrat več, kot je bila prodajna cena. Glede računa pri banki in izpiska prometa navaja, da predstavlja skoraj 7.000,00 EUR, ki jih je ugotovilo sodišče, enkratne prilive in sicer izplačilo škode. Preostanek je pokojnina, ki jo dobiva druga tožnica. Zmotna je zato ugotovitev sodišča, da tožnici razpolagata na mesec s 3.496,00 EUR prihodkov. Nepremičnine v k. o. X so dejansko nezmožne za prodajo v tem trenutku. Nepremičnine v L., v kateri tožnici živita, pa ne moreta prodati zato, da bi lahko poravnali sodno takso za tožbo. Sodišče je preozko in neživljenjsko presodilo razmere oziroma prihodke, ki jih imata tožnici. Prilagata tudi dokazila na katera se sklicujeta v pritožbi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da prva tožnica nima rednih prejemkov iz naslova delovnega razmerja in je v letu 2004 prejela katastrski dohodek 390,00 EUR ter dohodek iz premoženja 943,12 EUR. Druga tožnica, ki je študentka, pa je v letu 2014 prejela pokojnino v povprečju 764,75 EUR mesečno. Prva tožnica je lastnica nepremičnine v kateri živita tožnici, ene nepremičnine, s katero ne more razpolagati, ter kmetijskih zemljišč v vrednosti 45.000,00 EUR. Ker pa tožnici nista navedli dohodka iz leta 2014, ki sta ga prejeli pri banki, je sodišče ocenilo, da se postavlja pod vprašaj celoten obseg navedb tožečih strank iz njunih izjav o premoženjskem stanju, saj sta navajali neresnične podatke glede višine mesečnih prihodkov in lastništva premoženja večje vrednosti.

5. Na podlagi poizvedb pri banki je sodišče ugotovilo, da sta tožnici prejeli za 10.488,19 EUR prilivov, zato je štelo, da v povprečju na mesec razpolagata s 3.496,06 EUR prihodkov. Tako ugotovitev prvostopenjskega sodišča tožnici v pritožbi utemeljeno izpodbijata. Pojasnjujeta, da sta na račun navedene banke prejeli plačilo škode, in sicer B. B., zneska 374,52 EUR, ter 1.246,05 EUR, C. C. pa 1.355,25 EUR in 2.599,12 EUR. Šlo je za plačilo škode zaradi zamakanja na objektu in ne za redne mesečne prejemke, kot je zmotno štelo sodišče. Priložili sta tudi dokazila, ki potrjujejo njune navedbe. Glede nepremičnine v k. o. X je prva tožnica v pritožbi navedla, da gre za preko 100 let star objekt, ki propada in ga je kupila leta 2003 za 35.100,00 EUR. To izhaja tudi iz pogodbe, ki jo je priložila. Gre za objekt na periferiji, ki nima tržne vrednosti in že kupna cena bistveno odstopa od vrednosti po GURS-u, ki je neustrezna, kar je splošno znano.

6. Glede na ugotovitev sodišča, da prva tožnica nima rednih prihodkov, druga tožnica pa prejema mesečno pokojnino v znesku 764,75 EUR, ostala nakazila pa se očitno ne predstavljajo rednih mesečnih prihodkov, je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da pravdni stranki razpolagata s 3.496,06 EUR prihodkov mesečno. Poleg tega je prva tožnica v izjavi o premoženjskem stanju navedla tudi, da je lastnica kmetijskega in gozdnega zemljišča ter gospodarskega poslopja v vrednosti 45.000,00 EUR(1). Na podlagi navedenega zato po oceni pritožbenega sodišča ni mogoč zaključek, da se zaradi neresničnih podatkov glede višine prihodkov in lastništva premoženja tožeče stranke postavlja pod vprašaj celoten obseg navedb tožečih strank iz njunih izjav o premoženjskem stanju.

7. Ob ugotovitvi, da prvotožnica nima rednih mesečnih prejemkov, druga tožnica pa je študentka, ki prejema okoli 700,00 EUR mesečne pokojnine in upoštevaje višino dolžne sodne takse 44.805,00 EUR bi moralo sodišče prve stopnje, skrbno, upoštevajoč vse okoliščine primera presoditi, ali bi bila s plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se prosilki preživljata, kot to določa peti odstavek 11. člena ZST-1. Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na določilo 11. člena ZST-1, vendar ne oceni ne višine dolžne sodne takse (gre za izjemno visoko taksno obveznost), ne dejstva, da tožnica nima rednih prihodkov, druga tožnica, ki je študentka, pa prejema pokojnino, ne razmerja med takso in prihodki pravdnih strank in možnostjo razpolaganja z nepremičnim premoženjem. V razlogih izpodbijanega sklepa ni nobenega vsebinskega pojasnila o tem, zakaj se tožnici ne more niti delno oprostiti plačila sodne takse oziroma, zakaj se jima ne omogoči obročnega plačila takse. Plačilo zneska 44.805,00 EUR tudi z odlogom šestih mesecev ne le, da lahko občutno zmanjša sredstva, s katerimi se prosilki preživljata, ampak predstavlja tako visok znesek, da ga je tudi z odlogom 6 mesecev zelo težko zbrati.

8. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter vrniti zadevo v nov postopek (14. točka drugega odstavka 339. člena in tretja točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku), v katerem bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko obravnavati predlog tožeče stranke in upoštevati višino dolžne sodne takse, prejemke tožeče stranke, premoženjsko stanje in možnosti vnovčitve premoženja.

Op. št. (1): Kar se lahko nanaša na nepremičnine v k. o. X.