Appeal dismissed; court ruled appeal admissible but rejected arguments regarding partial payment and photocopy costs.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

[JEDRO]

Sodišče mora tudi o zavrnitvi pobotnega ugovora odločiti v izreku sodbe.

Stroški fotokopiranja listin za pravdo so materialni stroški, povezani s pravdnim postopkom (prvi odstavek 151. člena ZPP), in ne stroški, za katere bi bila tožnica mesečno poplačana v okviru svojih upravniških storitev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v tem sporu majhne vrednosti razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 141997/2014, z dne 22. 10. 2014, ohrani v veljavi glede glavnice v višini 120,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 47,35 EUR od 25. 4. 2014 do 19. 11. 2014, od zneska 120,09 EUR od dne 25.04.2014 dalje do plačila, od zneska 162,58 EUR od dne 24. 5. 2014 do 11. 11. 2014, od zneska 147,79 EUR od dne 24. 6. 2014 do 11. 11. 2014, od zneska 101,93 od dne 23. 8. 2014 do 19. 11. 2014 in od zneska 82,81 EUR od dne 24. 9. 2014 do 19. 11. 2014, enako se ohrani v veljavi še toženčeva dolžnost plačila stroškov izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožencu je naložilo v plačilo tudi tožničine stroške pravdnega postopka v višini 48,27 EUR.

2. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojnih listin - mesečnih razdelilnikov stroškov iz naslova obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe. Tožnica upravlja z večstanovanjsko stavbo, v kateri je eden izmed lastnikov stanovanj tudi toženec. Sprva je tožnica od toženca zahtevala plačilo 662,55 EUR neporavnanih stroškov, a je dolžnik 11. 11. 2014 in 19. 11. 2014 terjatev delno poravnal, v skupnem znesku 542,46 EUR, zato je izvršilno sodišče v plačanem obsegu s sklepoma 14. 11. 2014 in 15. 1. 2015 izvršbo delno ustavilo. V preostanku še neplačanih 120,09 EUR je izvršilno sodišče na podlagi toženčevega ugovora sklep o izvršbi razveljavilo in se je postopek nadaljeval kot pravda, kjer je prvostopenjsko sodišče zaključilo kot izhaja iz predhodne točke obrazložitve te sodbe.

3. Zoper izpodbijano sodbo se je pritožil toženec, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Zatrjeval je, da je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo oceno o obstoju neplačanih obveznosti le na posamezne razdelilnikih, čeprav je določene že poravnal, in da je neutemeljeno zavrnilo toženčev pobotni ugovor iz naslova tožencu pripadajočega sorazmernega dela sredstev od zbranih najemnin iz oddajanja skupnih prostorov, na katerih ima toženec solastniški delež, glede tega pa zaključka sodišča prve stopnje niti ni mogoče preizkusiti, zaradi nasprotja med oceno in razlogi sodbe. Nadalje trdi, da je prišlo do napačne uporabe materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na posamezne vtoževane razdelilnike, čeprav je ugotovilo, da je tožena stranka pozneje zapadle obveznosti poravnala, in da je prišlo do kršitve pravil o vračunavanju pri delnih izpolnitvah. Tožnica po navedbah toženca tudi ni upravičena do priznanih stroškov fotokopiranja, ki jih je imel v tem postopku, saj kot upravnik že prejema plačilo za upravljanje, ki vsebuje tudi tovrstne stroške.

4. Na pritožbo je tožnica odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ne drži, da ni mogoče preizkusiti zavrnitve pobotnega ugovora, ker naj bi bili razlogi iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju.(1) Pravilna je obrazložitev prvostopenjska sodišča v tem delu, namreč da v pobot uveljavljena terjatev ni pobotljiva, ker ni splošnega pogoja vzajemnosti (311. čl. Obligacijskega zakonika). Upravnik ni dolžnik etažnih lastnikov, temveč zgolj opravlja storitve v njihovo korist. Morebitni dolžniki iz naslova najemnin za skupne prostore bi bili kvečjemu drugi solastniki teh skupnih delov večstanovanjske stavbe. Ti so svoje notranje razmerje opredelili s Pogodbo o urejanju medsebojnih razmerjih in določili način upravljanja s pobranimi najemninami od oddanih skupnih delov. Upravnik je po svoji funkciji zgolj izvajalec oziroma izvrševalec njihovih odločitev in sklepov, ne pa tudi materialnopravni zavezanec iz upniško/dolžniškega razmerja - v odnosu do posameznih lastnikov stanovanj glede storitev, ki jih opravlja za njihov račun. Tako tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka navajati, da je del pobranih najemnin porabila za »zapiranje« toženčevih obveznosti.

7. V sedmi točki obrazložitve izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče jasno obrazložilo, kolikšen znesek vtoževane terjatve s strani toženca še ni bil plačan in kako so se poračunale („zapirale“) posamezne terjatev, zaradi toženčevih zakasnelih, delnih plačil. Zgolj pavšalne so pritožbene navedbe, da je prišlo do napačne uporabe materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na posamezne vtoževane razdelilnike, čeprav je ugotovilo, da je tožena stranka pozneje zapadle obveznosti poravnala, tožeča stranka pa ni zatrjevala, da je kakšna prej dospela obveznost neporavnana. Iz teka celotnega postopka je razvidno, zakaj in kako je prišlo do delnega poračunavanja terjatev tožeče stranke. Tožeča stranka je svoje trditve dokazala: Toženec svojih obveznosti ni pravočasno in v celoti poravnal. Da bi jih, v pritožbi niti ne zatrjuje, zato mora poravnati še preostanek. Pri tem ni odločilno, kako se posamezen razdelilnik imenuje.

8. Tudi ni utemeljen očitek, da je prišlo do kršitve pravil o vračunavanju pri delnih izpolnitvah. Glede na to, da je sam toženec specificiral (in s tem privolil v) način vračunanja že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, so te njegove pritožbene navedbe protislovne in neutemeljene.

9. Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna; ti so pravilno odmerjeni, tudi glede fotokopiranja. Stroški fotokopiranja listin za pravdo so materialni stroški, povezani s pravdnim postopkom (1. odst. 151. čl. ZPP), in ne stroški, za katere bi bila tožnica mesečno poplačana v okviru svojih upravniških storitev.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

Op. št. (1): O zavrnitvi ugovora bi bilo sicer treba odločiti v izreku sodbe, a gre za relativno postopkovno napako, ki v sporu majhne vrednosti ni relevantna (1. odst. 458. čl. ZPP).