Supreme Court dismisses appeal as non-essential legal issue due to established precedent on tax obligations.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Ker je o postavljenem pravnem vprašanju glede učinkovanja razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča U-I-175/11 z dne 10. 4. 2014 na izpolnjene davčne obveznosti že oblikovana sodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, št. DT 4200-30/2014-828 (04-111-00) z dne 10. 7. 2014, s katero je prvostopenjski davčni organ zavrnil revidentkin zahtevek za vračilo obresti po evropski medbančni obrestni meri od davka na dividende za davčno obdobje od leta 2007 do 2010, v znesku 3.004,14 EUR, in (za plačilo) zakonskih zamudnih obresti od plačanih obresti po evropski medbančni obrestni meri od 25. 4. 2014 dalje. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 499-21-131/2014-2 z dne 29. 5. 2015, zavrnilo revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.(1)

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(2)

6. Revidentka v reviziji navaja, da je revizija dovoljena zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih, o katerih naj Vrhovno sodišče še ne bi odločilo, in sicer:

„Ali je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožeča stranka ni upravičena do vračila plačanih zamudnih obresti, ker je bil del tretjega odstavka 90. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) razveljavljen kasneje, kot je nastala davčna obveznost tožeče stranke in ker je tožeča stranka svojo obveznost

izpolnila pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča, ki pa je v delu, ki vsebuje način izvršitve odločbe za zavezance, ki so svojo obveznost izpolnili pred uveljavitvijo ustavne odločbe, določila zgolj preprečitev ponovnega obdavčevanja ob izplačilu dobička?“

ter

„Ali je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da v konkretnem primeru tožeča stranka ni upravičena do vračila plačanih zamudnih obresti, ob tem, da tistim zavezancem, ki v istih časovnih okoliščinah, kot so veljale za tožečo stranko, svoje plačilne zaveze niso izpolnili, po razveljavitvi tretjega odstavka 90. člena ZDoh-2 pa za njih nastopi zaveza obdavčenja šele ob izplačilu dobička, pri čemer jih ne bremenijo zamudne obresti, kot je bil to primer pri tožeči stranki, zagrešilo kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS?“

7. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj sta vprašanji, ki ju kot pomembni pravni vprašanji izpostavlja revidentka, v praksi Vrhovnega sodišča že rešeni pravni vprašanji.

8. Vrhovno sodišče se je že v sodbi X Ips 23/2014 z dne 12. 6. 2014(3) , ob upoštevanju 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), opredelilo do posledic odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-175/11 z dne 10. 4. 2014, s katero je to odločilo, da se razveljavijo besedilo tretjega odstavka 90. člena, ki se glasi "ter pripisom dobička kapitalskemu deležu družbenika", 9. točka 95. člena in šesti odstavek 98. člena ZDoh-2 ter da se 9. točka 95. člena in šesti odstavek 98. člena ZDoh-2 še naprej uporabljata pri obdavčevanju dohodka iz kapitala, če je bila davčna obveznost, temelječa na razveljavljenem delu tretjega odstavka 90. člena ZDoh-2, že izpolnjena.

9. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je 44. člen ZUstS treba razumeti tako, da razveljavitev ZDoh-2 oziroma njegovega dela ne predstavlja samostojne podlage za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo (na podlagi takšnega zakona) že pravnomočno odločeno, predstavlja pa pravno podlago za poseg v pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje v še odprtih revizijskih postopkih glede odmere davka po razveljavljenih določbah ZDoh-2. Glede na navedeno lahko vračilo preveč plačanega davka (skupaj z obrestmi) po določbah 97. in 99. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zahtevajo osebne družbe, plačnice davka, ki so davčni odtegljaj, določen v razveljavljeni določbi tretjega odstavka 90. člena ZDoh-2, plačale na podlagi še ne pravnomočne odločbe, in osebne družbe, plačnice davka, ki so na Vrhovno sodišče vložile revizije zoper sodbe Upravnega sodišča, s katerimi je to sodišče potrdilo zakonitost prvostopenjskih davčnih odločb v teh zadevah. Za vse ostale (tudi za tiste, ki so davčno obveznost izpolnili na podlagi obračuna davka) pa bosta ob realizaciji dohodka iz naslova dobička iz kapitala še naprej v uporabi 9. točka 95. člena ZDoh-2 in šesti odstavek 98. člena ZDoh-2.

10. Revidentka je v obravnavani zadevi sicer zahtevala le vračilo plačanih zakonskih zamudnih obresti in plačilo

zakonskih zamudnih obresti od plačanih obresti, vendar pa so o

bresti, ki jih odmeri davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, če ni z zakonom drugače določeno (3. člen ZDavP-2).(4) Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča glede vračila davka, ki je bil že plačan na podlagi razveljavljenih določb ZDoh-2, velja tudi glede vračila zakonskih zamudnih obresti.

11. Odločitev v obravnavani zadevi tudi ne odstopa od stališč Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 277/2011 z dne 19. 4. 2012, III Ips 5/2011 z dne 20. 3. 2013, X Ips 160/2009 z dne 5. 5. 2011 ter X Ips 116/2009 z dne 27. 5. 2010, na katere se sklicuje revidentka, saj za razliko od navedenih zadev v obravnavani zadevi zaradi neučinkovanja odločbe Ustavnega sodišča na že izpolnjene obveznosti iz tretjega odstavka 90. člena ZDoh-2 davek (in pripadajoče obresti) ni bil plačan neupravičeno, zato tudi podlage za vračilo ni.

12. Ker je o postavljenih pravnih vprašanjih že oblikovana sodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa, ti vprašanji nista pomembni pravni vprašanji v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

----

(1) Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015 in sklep VSRS X Ips 211/2014 z dne 10. 12. 2015.

(2) Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014.

(3) Enako tudi sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 352/2013 in X Ips 110/2014, obe z dne 12. 6. 2014.

(4) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 277/2011 z dne 19. 4. 2012.