Appeal allowed; first instance court violated procedural rules by denying plaintiff's right to freely dispose of her claim.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču I. stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz I. odstavka 354. člena, ker prvostopno sodišče v nasprotju s 3. členom ZPP ni dopustilo tožeči stranki prosto razpolaganje z njenim zahtevkom, čeprav za to ni bilo ovire. Pri posamezni obveznosti, ki obsega poleg glavnice še obresti in stroške, daje 313. člen ZOR-a upniku prednost tako, da so z delnim plačilom najprej plačani pripadi in šele nato glavnica.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka je z izvršilnim predlogom na podlagi verodostojne listine, ki ga je vložila dne 18.1.1991, zahtevala od tožene stranke plačilo dveh računov v skupnem znesku 10.739,00 sit s pripadki.

Dolžnik - tožena stranka je zoper izvršilni sklep v celoti ugovarjala, češ da je dolg plačala dne 11.6.1991. Tožeča stranka je sporočila sodišču, da je prejela plačilo zneska 10.739,00 sit dne 11.6.1991, vendar v skladu s 313. členom ZOR upošteva pri plačilu natekle obresti, v presežnem delu pa se upošteva plačilo glavnice.

Zato je tožeča stranka umaknila tožbo za glavnico 7.882,60 sit in za zamudne obresti od zneska 3.739,00 sit od 5.7.1990 do 11.6.1991 in od zneska 7000,00 od 27.10.1990 do 11.6.1991. Istočasno pa je tožeča stranka vstrajala pri preostalem delu glavnice v znesku 2.856,40 sit z zamudnimi obrestmi od 12.6.1991 dalje ter pri plačilu izvršilnih in pravdnih stroškov.

Na tako skrčen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti od zapadlosti posameznega računa do 11.6.1991 in izvršilne stroške ter del tožničinih pravdnih stroškov, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper tako sodbo se je tožnica pritožila zaradi zmotne uporabe materijalnega prava.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena iz naslednjih razlogov: Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz I. odstavka 354. člena, ker prvostopno sodišče v nasprotju s 3. členom ZPP ni dopustilo tožeči stranki prosto razpolaganje z njenim zahtevkom, čeprav za to ni bilo ovire. Tožeča stranka je namreč umaknila del tožbenega zahtevka, kot je že uvodoma obrazloženo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v tem obsegu skladno s členom 193. ZPP odločiti o umiku tožbe s sklepom.

Prav ima pritožba glede napačne uporabe materijalnega prava. V danem primeru ne pride v poštev določilo 312. člena zakona o obligacijskih razmerjih, ki daje dolžniku pravico da izbira katero izmed več obveznosti bo najprej poravnal. V konkretnem primeru je dolžnik z nakazilom zneskov 3.739,00 sit in 7.000,00 sit plačal prav tisti dve denarni obveznosti, ki jih je upnik zahteval. Pri posamezni obveznosti, ki obsega poleg glavnice še obresti in stroške, pa daje 313. člen ZOR-a upniku prednost tako, da so z delnim plačilom najprej plačani pripadki in nato šele glavnica. Upnik se je v konkretni zadevi poslužil pravice iz cit. določila le glede obračunanih obresti do 11.6.1991. Zato bi moralo prvostopno sodišče s sodbo odločiti o izvršilnem sklepu, ki obsega del glavnice v znesku 2.856,40 sit z obrestmi od 12.6.1991 do plačila in izvršilne stroške 1.145,00 sit.

Ker po ugovoru in pripravljalnem spisu tožnice na red. št. 6 ni več sporna višina dolga, zapadlost ter datum delnega plačila med pravdo, bo lahko sodišče izdalo odločbo brez naroka skladno členu 496 ZPP.

Izpodbijana sodba je napačna tudi v izreku o pravdnih stroških.

Prvostopno sodišče je toženi stranki naložilo celotne stroške tožeče stranke, ki se nanašajo na zastopanje po odvetniku, glede takse za sodbo pa je strošek glede na delni uspeh razdelilo med strankama, ter za polovico takse poslalo taksni opomin toženi stranki. To pa je napačno tudi iz vidika zakona o sodnih taksah - za plačilo takse za sodbo je taksni zavezanec le tožeča stranka.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3.odst.166. člena ZPP.