Appeal dismissed because a request for alternative sentence execution in an appeal is not a separate post-finality request under ZKP.

I. Pritožba pooblaščenca obsojenega S.Ž. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

[JEDRO]

Čeprav predlog za nadomestno izvršitev kazni zapora, glede na možnost sodišča prve stopnje iz tretjega odstavka 359. člena ZKP, v pritožbi ni izključen, je tedaj del pritožbenega predloga in ne samostojni predlog iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, ki sme biti vložen le po pravnomočnosti sodbe. Da bi bil torej rok za vložitev predloga po tej zakonski določbi dejansko varovan že z istovrstnim predlogom v pritožbi, kot to smiselno izhaja iz pritožbene obrazložitve, je narobe, kot je narobe s takšnim predlogom enačiti obsojenčevo vlogo z dne 30. 12. 2015, s katero si prizadeva, da kazen zapora sploh ne bil bila izvršena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje 27. 1. 2016 kot prepozen zavrglo predlog pooblaščenca obsojenega S.Ž. za nadomestitev kazni zapora z deli v splošno korist ali s hišnim zaporom. To je bilo storjeno s sklepom I Kr 60419/2012.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenčev pooblaščenec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da obsojenčevemu predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ugodi ali da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik kot prava vešč procesni udeleženec uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s predmetom, ki nima ničesar opraviti z vsebino zatrjevanj iz pritožbene obrazložitve. Po teh je obsojenec dejansko že v pritožbi zoper sodbo I K 60419/2012 z dne 6. 3. 2014 predlagal nadomestitev kazni zapora s katero izmed alternativnih oblik, kar je nato ponovil z vlogo dne 30. 12. 2015. Če je sodišče prve stopnje, zlasti v zvezi s slednjo štelo, da je nerazumljiva, bi ga moralo pozvati, da jo v skladu z drugim in tretjim odstavkom 76. člena ZKP dopolni, česar pa ni storilo. Šele, ko je obsojenec po pooblaščencu podal enak predlog, ga je sodišče prve stopnje, ne da bi odločalo o predhodnih dveh predlogih, nezakonito in protiustavno zavrglo.

5. Pritožnik se moti. Čeprav predlog za nadomestno izvršitev kazni zapora, glede na možnost sodišča prve stopnje iz tretjega odstavka 359. člena ZKP, v pritožbi ni izključen, je tedaj del pritožbenega predloga in ne samostojni predlog iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, ki sme biti vložen le po pravnomočnosti sodbe. Da bi bil torej rok za vložitev predloga po tej zakonski določbi dejansko varovan že z istovrstnim predlogom v pritožbi, kot to smiselno izhaja iz pritožbene obrazložitve, je narobe, kot je narobe s takšnim predlogom enačiti obsojenčevo vlogo z dne 30. 12. 2015, s katero si prizadeva, da kazen zapora sploh ne bil bila izvršena in o kateri po poizvedbah pritožbenega sodišča (tretji odstavek 377. člena ZKP) še ni bilo odločeno.

6. Glede na obrazloženo je kakršnokoli nezakonitost v smislu katerekoli bistvene kršitve določb kazenskega postopka in posebej tiste, ki je v zvezi z opiranjem sodbe na ustavno in zakonsko nedovoljene dokaze, izključena, medtem ko je pritožbena obrazložitev, s katero pritožnik uveljavlja neidentificirano bistveno kršitev določb kazenskega postopka in hkrati zmotno ugotovljeno stanje, na robu razumljivega. Združevanje dela obsojenčevega pritožbenega predloga z obsojenčevim predlogom iz drugega postopka in nato še s pritožnikovim predlogom, za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prepozen, v enotno pravno sredstvo, ki bi naj bilo po pritožbeni obrazložitvi pravočasno, je vsebinsko, kaj šele časovno nasprotujoče ter ga kot takšnega in po drugi strani zaradi jasnih zahtev iz že omenjenega drugega odstavka 129.a člena ZKP ni bilo mogoče sprejeti.

7. Odločba o pritožbi pooblaščenca obsojenega S.Ž. temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP, odločba o dolžnosti plačila sodne takse pa na prvem odstavku 98. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številki 74013 taksne tarife.