Supreme Court dismisses appeal, allowing family care to count as foreign assistance costs in work injury compensation.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Tožnik je paraplegik, inkontinenten na vodo in blato, ugotovljene poškodbe so pri njem pustile trajne posledice v funkcionalnem, anatomskem, kozmetskem in duševnem stanju, zato je skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini približno 175 povprečnih plač ustrezno določena.

Kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego sodna praksa priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo (brezplačno) družinski člani.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačati solidarno z A. d.d., tožniku 41.731,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2008 ter zakonske zamudne obresti od 41.729,26 EUR od 15. 1. 2008 do 19. 6. 2013, v preostalem delu (113.268,44 EUR) je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode. Toženi stranki je naložilo v plačilo solidarno z A. d.d., 2.727,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2008 iz naslova potrebe po tuji pomoči, v presežku 6.243,03 EUR je zahtevek zavrnilo. Tožena stranka je tudi dolžna plačati solidarno z A. d.d., mesečno rento iz naslova stroškov potrebe po tuji pomoči od 1. 5. 2008 do 30. 6. 2008 136,03 EUR, od 1. 7. 2008 do 30. 6. 2009 130,53 EUR, od 1. 7. 2009 do 30. 6. 2010 127,32 EUR, od 1. 7. 2010 do 30. 6. 2011 125,61 EUR od 1. 7. 2011 124,92 EUR, višji tožbeni zahtevek za plačilo rente je zavrnilo. Toženi in tožeči stranki je naložilo, da druga drugi plačata stroške postopka. Tožnik se je huje poškodoval v delovni nesreči, ko je 16. 11. 2006 padel s strehe objekta, pri odstranjevanju okrasnih lučk. S pravnomočno vmesno sodbo je bilo razsojeno, da je odškodninska odgovornost 50 % na strani tožene stranke kot delodajalca in 50 % na strani tožnika. Po presoji sodišča znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 48.000 EUR, za strah 6.000 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 11.000 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 110.000 EUR. Pri odškodnini zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je od priznanega zneska odštelo 9.413,70 EUR, kar predstavlja invalidnino, ki jo je prejel od 28. 2. 2007 do konca februarja 2015 (tj. do konca glavne obravnave). Po upoštevanju deljene odgovornosti in že plačane in revalorizirane odškodnine s strani B d.d. je tožena stranka dolžna tožniku plačati 41.731,56 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodišče je pri priznanju odškodnine za premoženjsko škodo zaradi potrebe po tuji pomoči upoštevalo tudi dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga je tožnik prejel od .1 12. 2007 do 30. 3. 2008, in jo je zmanjšalo za prejeti dodatek.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika v celoti in v glavnem delu tudi pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Delno je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo iz 41.731,56 EUR na 41.355,99 EUR zaradi napačnega upoštevanja revaloriziranega izplačila odškodnine s strani B. d.d.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da tožniku iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti za zdravljenje glede na sodno prakso ne bi smelo pripadati več kot 15 neto povprečnih plač, sodišče mu je pa prisodilo 48 povprečnih plač. Pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da sta zadevi II Ips 819/2005 in II Ips 334/2005 uporabljivi za utemeljitev višine odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in zakaj ne zadeva II Ips 275/2007 oziroma II Ips 589/2005. Odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnost v višini 110 plač je previsoka, sodišče višine glede na sodno prakso primerno ni obrazložilo. Sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s skaženostjo. Od priznane odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je odštelo le invalidnino, ki jo je tožnik prejel do zaključka glavne obravnave, ko je bil star 55 let. Ker pa je pričakovana starost moškega v Sloveniji vsaj 75 let, sodišče napačno ni upoštevalo invalidnine, ki jo bo tožnik prejemal do smrti. Ne drži, da sodišče ne bi moglo upoštevati bodočih prejemkov iz naslova invalidnine, saj mora to storiti v okviru pravnega standarda pravične odškodnine. Od odškodnine bi moralo sodišče tako odšteti 29.807,10 EUR in ne le 5.931,90 EUR. Sicer bi bila lahko odškodnine zaradi duševnih bolečin visoka le nekje do 50 plač in ne kar 110 plač, kar izhaja iz primerljive sodne prakse. Tožnik ni podal navedb o potrebi po tuji pomoči, ki pa jo je izvedenec upošteval, sodišče pa je temu sledilo kljub pomanjkanju trditvene podlage. Ni jasno, kako je sodišče ugotovilo, da je tožnik potreboval 7 ur dnevne pomoči. Sodišče ni upoštevalo ustrezne urne postavke za tujo pomoč, saj je ta v BiH manjša kot v Sloveniji. Nepravilen je izračun mesečne rente, v njej bi se moral upoštevati znesek dodatka za pomoč in postrežbo. Rente ni mogoče zahtevati za nazaj, pred koncem glavne obravnave bi se morala obravnavati v enotnem znesku tožbenega zahtevka. Sodišče bi moralo pobotati pravdne stroške.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po določbi prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Po določbi drugega odstavka istega člena je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z izvedenskim mnenjem strokovnjaka medicinske stroke in zaslišanjem tožnika pravilno upoštevalo načelo objektivizacije in individualizacije odškodnine za nepremoženjsko škodo in je zato odločitev sodišča druge stopnje, da je prisojena odškodnina glede na dejanske okoliščine primera (izjemno hud primer telesne poškodbe) pravično odmerjena in glede na primerljivo sodno prakso pravilna. Tožnik je paraplegik, inkontinenten na vodo in blato, ugotovljene poškodbe so pri njem pustile trajne posledice v funkcionalnem, anatomskem, kozmetskem in duševnem stanju, zato je skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini približno 175 povprečnih plač ustrezno določena (1). Prav tako je primerno določena višina zneskov znotraj sklopov (telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti ter strah).

8. Tožnik je bil zaradi zdrobljenega zloma 10. do 12. prsnega vretenca in 1. ledvenega vretenca, obtolčenin možganov, krvavitve pod možgansko opno in zloma možganskega dna v bolnišnični oskrbi od 16. 11. 2006 do 1. 6. 2007. V tem času je prestal dva operativna posega, bil podvržen številnim pregledom, fizioterapiji, RTG slikanju, obsevanju, transfuziji, bil šest tednov kateteriziran in ves čas zdravljenja prejemal močne analgetike. Izredno hude bolečine je trpel 20 dni, hude bolečine 14 dni, srednje hude mesec dni in lahke bolečine tri mesece in pol. Občasne, tudi hujše bolečine, trpi še sedaj in si jih tedaj lajša z analgetiki. Glede na take dejanske ugotovitve je denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin v višini 48.000 EUR pravična. Zadeve, ki jih navaja revident, pa z obravnavano zadevo niso primerljive (2).

9. Višina odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjih aktivnosti v višini 110.000 EUR je pravično odmerjena. Tožnik je kot paraplegik vezan na uporabo invalidskega vozička, ne more zadrževati vode in blata, sliši s pomočjo slušnega aparata, njegovo spolno življenje je oteženo, onemogočena ali otežena mu je večina splošnih življenjskih aktivnosti. Zmanjšanje odškodnine iz tega naslova za 9.413,70 EUR prejete invalidnine je v razumnih mejah zapolnjevanja pravnega standarda pravične odškodnine (3). Taka odločitev je še v okvirih določanja višine pravične odškodnine glede na pravni standard, ki pri (ne)upoštevanju invalidnine pri odškodnini zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne predvideva avtomatičnega odštevanja (prihodnjih) prejemkov invalidnine. Revizija ima zato sicer prav, da sodišči nižjih stopenj nista imeli podlage za odštevanje samo že prejetih invalidnin v času sojenja, ne da bi se upoštevalo verjetne prihodnje prejemke iz tega naslova. Vendar višina upoštevane invalidnine tudi glede na pričakovano življenjsko dobo, ki izraža povprečno življenjsko dobo za povprečno zdravega posameznika, še ustreza okvirjem prostega preudarka pri upoštevanju okoliščin za določanje pravične odškodnine iz tega naslova. Matematični izračun, ki sta ga uporabili sodišči resda ni bil povsem ustrezen, vendar to ne vpliva na pravilnost končne odločitve, saj je višina odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ob upoštevanju invalidne še vedno v sprejemljivem okvirju.

10. Sodišče je iz naslova skaženosti pravilno določilo odškodnino v višini 11.000 EUR. Tožnik je na invalidskem vozičku, le na krajše razdalje lahko uporablja hoduljo. Ima večjo brazgotino in odprtino na hrbtenici v velikosti 6 x 3 cm. Vse to sta sodišči upoštevali pri določanju višine odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti (4), tako da ne drži revizijska navedba, da odškodnina iz tega naslova izvira izključno iz uporabe invalidskega vozička.

11. Prav tako je bila pravilno odmerjena odškodnina zaradi strahu v višini 6.000 EUR, saj je tožnik zaradi narave in teže poškodb v strahu za življenje in izid zdravljenja. Ves čas zdravljenja je trpel hud sekundarni strah, zlasti ker je bilo že ob prvem pregledu ugotovljeno, da je poškodba hrbtenice izredno huda in je bilo jasno, da bo imela hude trajne posledice. Strah, ki je prehajal v grozo zaradi tega je bil objektivno utemeljen in opravičuje višino prisojene odškodnine.

12. Po presoji revizijskega sodišča je bila tožniku pravilno priznana odškodnina za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči (174. člen OZ). Za čas od 31. 3. 2007 do 11. 4. 2007 in od 27. 4. 2007 do 6. 5. 2007 je bilo ugotovljeno, da je potreboval pomoč 7 ur dnevno, kar ob ceni 4,50 EUR na uro znese 693 EUR. Od 2. 6. 2007 do vložitve tožbe 21. 4. 2008 pa štiri ure dnevno, kar ob ceni 4,50 EUR na uro znese 5.868 EUR. Sodišče je od tega odštelo 2.727,44 EUR, kar predstavlja dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga je tožnik prejel med 1. 12. 2007 do 30. 3. 2008. Od vložitve tožbe dalje potrebuje 4 ure pomoči dnevno, zato bi mu pripadala mesečna renta v višini 540 EUR. Sodišče je takšno rento prepolovilo zaradi tožnikove soodgovornosti, od preostale polovice še odštelo zneske dodatka za pomoč in postrežbo in na ta način dobilo končni znesek mesečne rente.

13. Revizija neutemeljeno navaja, da škoda iz tega naslova ne obstaja, ker naj bi tožniku nudila pomoč njegova žena. Kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego namreč sodna praksa priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo (brezplačno) družinski člani (5). V takem primeru gre za netipično obliko materialne škode, ki ima naravo nečiste denarne terjatve, saj se v denarni znesek materializira šele s sodbo. Dejanske ugotovitve glede obsega pomoči in nege, ki jo je tožniku po nesreči nudila njegova žena, nedvomno omogočajo sklep, da ta presega prag običajne pomoči in skrbi, ki sta jo zakonca dolžna nuditi drug drugemu. V primerih, kot je obravnavani, ko ni bilo ugotovljeno, da bi bil družinski član, ki je tožniku nudil pomoč in nego za to posebej strokovno usposobljen, je odmera odškodnine na podlagi urne postavke 4,50 EUR, iz česar sta izhajali nižji sodišči, utemeljena (6). Takšna višina je v okvirih plačila urne postavke za nekvalificirano malo delo, je torej na sami spodnji meji dovoljenih izplačil v Republiki Sloveniji, zato je višina v skladu s procesnim pooblastilom sodišča iz 216. člena ZPP zakonito določena. Resda tožnik živi v BiH, vendar se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ), kar ob uporabi domačega prava pomeni vrednotenje glede na cene v Republiki Sloveniji.

14. Revident z navedbami o nepravilno ugotovljenem številu potrebnih ur za tujo pomoč, dejanski tožnikovi potrebi po pomoči in odštevanju dodatka za pomoč in postrežbo izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ne drži, da je sodišče dejstva glede potrebe po tuji negi in pomoči ugotavljalo mimo tožnikove trditvene podlage, saj je ta že v tožbi dovolj konkretno opredelil dejstva, na katerih je utemeljeval svoj premoženjski odškodninski zahtevek.

15. Sodišči nižjih stopenj sta glede na ugotovljeno višino premoženjske in nepremoženjske škode pravilno uporabili z vmesno sodbo ugotovljeno 50 % soodgovornost tožnika in prisojene zneske odškodnine za ta odstotek znižali.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): V zadevi II Ips 659/2007 z dne 25. 7. 2012 je sodišče 31-letnemu inkontinentnemu paraplegiku prisodilo skupno 179 plač iz tega naslova; pri 26 letni ženski s paraplegijo in inkontinenco je bila v zadevi II Ips 339/2004 z dne 3. 8. 2006 ugotovljena skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 215 povprečnih neto plač; v zadevi VIII Ips 135/2010 z dne 6. 7. 2012 je bila pri moškem oškodovancu z ovirano gibalnostjo spodnjih okončin in motnjami odvajanja vode in blata ugotovljena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 123 plač. V zadevah, ki jih navaja revident, ne gre za primerljive pravne položaje. Tako je v zadevi II Ips 529/2001 z dne 18. 6. 2002 oškodovanka sicer izgubila nogo, ni bila pa paraplegik (96 plač), v zadevi II Ips 210/2012 z dne 18. 11. 2014 je bila oškodovanka študentka, pri kateri prav tako ni bila prisotna paraplegija (91 plač).

Op. št. (2): V zadevi II Ips 275/2007 ne gre za paraplegika, enako velja za zadevo II Ips 589/2005.

Op. št. (3): Prim. zadeve VIII Ips 191/2012 z dne 14. 5. 2013, II Ips 64/2012 z dne 13. 12. 2012, II Ips 86/2010 z dne 25. 8. 2010, II Ips 298/2010 z dne 19. 5. 2011, II Ips 92/2003 z dne 19. 2. 2004 .

Op. št. (4): Glej 15.-17. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe.

Op. št. (5): Zadeve II Ips 81/2014 z dne 3. 12. 2015, II Ips 2/2013 z dne 19. 2. 2013, II Ips 298/2010 z dne 19. 5. 2011 in II Ips 322/2009 z dne 6. 6. 2013.

Op. št. (6): Primerjaj zadevo II Ips 2/2013 z dne 19. 2. 2015, ki predstavlja nadaljevanje zadeve VSL II Cp 4086/20011 z dne 19. 9. 2012, na katero se je v svoji razlogih sklicevalo sodišče prve stopnje in npr. zadevo II Ips 129/2012 z dne 24. 4. 2014.