Administrative court dismisses free legal aid claim due to lack of significant constitutional issue and reasonable success prospects.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

tožeča stranka s svojimi navedbami ni izkazala, da je zadeva pomembna za njen položaj, oziroma da je zanjo življenjskega pomena, tako kot je že pravilno ugotovila in obrazložila tožena stranka. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da gre v zadevi za pomembno ustavno pravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno, Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe ne presoja materialno pravne ali procesno pravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne dokazne ocene sodišč, ampak je organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in svoboščin.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči vloženo dne 27. 11. 2015. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da iz spisovnih podatkov izhaja, da želi tožeča stranka podati ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. Ips 88515/2010 z dne 11. 4. 2013, v zvezi s sodbo višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 88515/2010 z dne 14. 3. 2012, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 88515/2010 z dne 7. 3. 2013. V prošnji je navedla, da želi brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju bpp) zato, ker sodišča pri odločanju niso upoštevala zahtev pravne varnosti, ker so določila Zakona o orožju razlagala tako, da so bili znaki očitanega kaznivega dejanja razloženi v nasprotju z Ustavo in posledično tako široko, da je bilo njeno ravnanje povzeto v podzakonski dejanski stan. Tožena stranka po tem, ko navede zakonske določbe 55.a in 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) zaključi, da je bilo treba prošnjo prosilca za dodelitev bpp, iz razloga neizpolnjevanja pogoja po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) kot neutemeljeno zavrniti.

2. V nadaljevanju obrazložitve navaja, da je po uradni dolžnosti pridobila sodbo Vrhovnega sodišča RS Ips 88515/2010 z dne 11. 4. 2013, s katero je sodišče prosilcu zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS v predmetni sodbi in razlogov za vložitev ustavne pritožbe, ki jih je podal prosilec v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči je ocenila, da tožeča stranka nima verjetnih izgledov za uspeh v postopku z ustavno pritožbo. Morebitne vložene ustavne pritožbe, Ustavno sodišče ne bi sprejelo v obravnavo, ker glede na razloge, ki jih je navedla tožeča stranka v prošnji in dejstvo, da je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, ni mogoče govoriti, da gre za pomembno ustavno pravno vprašanje, ali za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za tožečo stranko. Ob navedenem dodaja, da Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem, temveč v skladu s 50. členom ZUstS izpodbijane odločitve preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene pravice ali temeljne svoboščine. Zaključila je, da bi bila dodelitev brezplačne pravne pomoči tožeči stranki nerazumna, zato niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP in je prošnjo tožeče stranke, kot neutemeljeno zavrnila.

3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka kriterij pomembnosti ustavno pravnega vprašanja, oziroma obstoja kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin razlagala na podlagi tožniku izrečene pogojne obsodbe. Opiranje odločitve na dejstvo, da je bila tožeči stranka izrečena zgolj pogojna sodba, posledice katere naj tožeče stranke ne bi huje prizadele, je po mnenju tožeče stranke neutemeljeno, saj vsaka obsodilna sodba prinaša negativne posledice za obsojenca. Toliko bolj, ker tožeča stranka do sedaj še ni bila obsojena. V nadaljevanju navaja, da je Ustavno sodišče z odločbo opr. št. U-I-88/07-17 z dne 8. 1. 2009 že odločilo, da je bil prvi odstavek 210. člena KZ v delu, ki se je nanašal na izvršitev kaznivega dejanja storjenega s protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen, v neskladju z Ustavo. V nadaljevanju povzema vsebino navedene ustavne odločbe in zaključuje, da so bili s spremembo ZOro-1 iz definicije hladnega orožja črtani bajoneti, ki so bili predmet kazenskega postopka. Glede na v 28. členu Ustave RS opredeljeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu, nihče ne sme biti kaznovan za kaznivo dejanje za katero zakon ni določil, da je kaznivo in zanj predpisal kazni še preden je bilo dejanje storjeno. Zato bi bilo zaradi jasnosti in predvidljivosti kazensko pravnih norm pomembno, da se o tem, ali hramba bajoneta, po noveli ZOro-1A pomeni kaznivo dejanje, izjasni Ustavno sodišče. V posledici navedenega se je tožena stranka zmotno postavila na stališče, da v obravnavani zadevi ne gre za pomembno ustavno pravno vprašanje oziroma, da je zadeva za tožečo stranko očitno nerazumna. Zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožeči stranki odobri želeno brezplačno pravno pomoč ter za izvajalca brezplačne pravne pomoči določi odvetnika A.A. iz ... ter tožeči stranki povrne stroške postopka.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

7. Po določbah 24. člena ZBPP, ki med drugim določajo, da se pri presoji dodelitve bpp kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev bpp, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

8. Tudi po mnenju sodišča tožeča stranka s svojimi navedbami ni izkazala, da je zadeva pomembna za njen položaj, oziroma da je zanjo življenjskega pomena, tako kot je že pravilno ugotovila in obrazložila tožena stranka. Tožeča stranka pa po mnenju sodišča tudi ni izkazala, da gre v zadevi za pomembno ustavno pravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno, Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe ne presoja materialno pravne ali procesno pravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne dokazne ocene sodišč, ampak je organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in svoboščin.

9. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodbi opr. št.I Ips 88515/2010 z dne 11. 4. 2013, s katero je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti tožeče stranke zavrnilo, v 7. in 8. točki obrazložitve zavrnilo ugovore tožeče stranke, ki se nanašajo na kaznivost posesti orožja, ki je predmet postopka. Upoštevaje tožbene navedbe tožeče stranke ter odločitev Vrhovnega sodišča, pa sodišče tudi zaključuje, da v konkretni zadevi ne gre za pomembno ustavno pravno vprašanje, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve. Pri tem sodišče dodaja, da je Ustavno sodišče v odločbi opr. št. U- I- 88/7 z dne 8. 1. 2009, sicer ugotovilo prekrivanje zakonskih opisov kaznivega dejanja in prekrška pri protipravni rabi strelnega orožja in streliva, katerega promet je posameznikom omejen, v obravnavanem primeru, pa je tožeča stranka protipravno hranila orožje, katerega promet je posameznikom prepovedan.

10. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

11. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.