Appeal dismissed; statutory law prevails over general contract law for pension arrears. The court ruled that the specific pension law governs interest payments.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že večkrat zavzelo stališče, da je zakonodajalec z ZOPRZUJF vprašanje odprave posledic protiustavne negativne uskladitve pokojnin uredil na način, da se znižani del pokojninskih dajatev izplača v dveh delih v nominalni višini. Torej glede na 2. člen ZOPRZUJF-a brez obresti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu tožena stranka plača zakonske zamudne obresti od razlike med pripadajočo pokojnino in izplačano nižjo pokojnino za posamezni mesec od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila.

2. Zoper cit. sodbo se pritožuje tožnik zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve zahtevka.

Poudarja, da spada v skupino upokojencev, ki jim niso izplačane zakonske zamudne obresti od dela pokojnin, ki so bile protiustavno znižane. ZOPRZUJF sicer res ne ureja zakonskih zamudnih obresti, zato bi bilo zadevo potrebno presojati po 378. členu Obligacijskega zakonika. Navedeni zakon določa, da dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo obveznosti, mora poleg glavnice plačati tudi zakonite zamudne obresti. Ker je zamudo v izplačilu dela pokojnine povzročila Republika Slovenija s protiustavnim ZUJF-om, je preko tožene stranke dolžna zagotoviti izplačilo zamudnih obresti. Sklicuje se na 5. člen ZPIZ-2, ki izrecno določa, da RS zagotavlja delovanje obveznega zavarovanja z določanjem stopnje in obveznost plačevanja prispevkov ter zagotavlja izplačilo pokojnin.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

5. V predmetni zadevi je tožba sicer vložena zoper drugostopenjsko zavrnilno odločbo št. ... z dne 18. 11. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo iste št. z dne 24. 6. 2013. S slednjo je bilo namreč na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013; v nadaljevanju ZOPRZUJF) izrečeno, da se tožniku 20 % pripadajoče razlike v pokojnini v znesku 582,74 EUR izplača z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, razlika 2.330,97 EUR pa z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014.

Pravne posledice negativne uskladitve pokojnin so bile torej ob izdaji izpodbijane sodbe, že odpravljene. Vzpostavljeno je bilo stanje, kakršno je obstajalo pred znižanjem pokojnin na temelju protiustavnega 143. člena(1) Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS št. 40/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUJF).

6. Kljub vloženi izpodbojni tožbi, v predmetni zadevi ni bila vtoževana odprava predhodno navedenih posamičnih upravnih aktov ali vsaj drugostopenjske odločbe, čeprav je z njo zavrnjeno redno pravno sredstvo v zvezi z zamudnimi obrestmi. Le opisno postavljeni tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti pa je z izpodbijano sodbo tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnjen.

Pritožbeno sodišče je namreč v istovrstnih zadevah(2) , že večkrat zavzelo stališče, da je zakonodajalec z ZOPRZUJF-om vprašanje odprave posledic protiustavne negativne uskladitve pokojnin uredil na način, da se znižani del pokojninskih dajatev izplača v dveh delih v nominalni višini. Torej glede na 2. člen ZOPRZUJF-a, brez obresti. V tem predpisu torej ni nobene pravne podlage za drugačno odločitev od izpodbijane, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje.

7. Predmetne zadeve nadalje ni mogoče presojati niti po 378. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju OZ) kot zmotno meni pritožnik. Ne gre namreč za akcesorno denarno terjatev iz obligacijskega prava.

Javno pravnih terjatev iz sistema socialne varnosti ni mogoče enačiti z obligacijskimi terjatvami. Pravne posledice zamude v izplačilu pokojninskih dajatev so prav zato urejene v vsakokratnem matičnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur l. RS št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2). Tovrstna ureditev je glede na pravno naravo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter postopek njihovega uveljavljanja povsem logična. Tako je po 197. členu ZPIZ-2(3) zavod dolžan plačati zamudne obresti od zapadlih prejemkov le, če pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi ni podano.

8. Ker sklicevanje na 5. člen ZPIZ-2, niti preostale navedbe pritožnika za rešitev predmetne zadeve pravno niso odločilne, je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013

(2) Kot npr. v zadevah opr. št. Psp 484/2013, Psp 480/2014, Psp 561/2014, Psp 65/2015 in drugih

(3) Povsem identična je bila ureditev v 277. členu ZPIZ-1