Appeal dismissed; property lien on social benefits recipient upheld as constitutional under social protection law.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Po 7. odstavku 36. člena ZSVarPre se upravičencu do trajne denarne socialne pomoči ali upravičencu, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj štiriindvajsetkrat, če je lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti to nepremičnino, v korist Republike Slovenije. Skladno s 53. členom ZSVarPre se upravičencu do varstvenega dodatka, če je lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do varstvenega dodatka prepove odtujiti in obremeniti to nepremičnino, v korist Republike Slovenije. Tožniku so bile priznane pravice do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka in plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015. Tožnik je tudi lastnik nepremičnine in je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj štiriindvajsetkrat. V obravnavanem primeru so izpolnjeni pogoji za zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine po 7. odstavku 36. člena ZSVarPre kot tudi po 53. členu ZSVarPre. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke v delu, v katerem tožniku prepoveduje odtujitev in obremenitev stanovanja, ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 26. 1. 2015 in odločbe št. ... z dne 2. 12. 2014 v delu, ki tožniku prepoveduje odtujitev in obremenitev stanovanja, št. ..., k.o. ... A., v korist Republike Slovenije (I. točka izreka). Obenem je sklenilo, da stroški zastopanja tožnika bremenijo proračun (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik z obširno laično pritožbo zaradi kršitev pravic, zagotovljenih z Ustavo Republike Slovenije (URS).

Meni, da je prišlo do kršitve 15. člena URS, ker mu ni bilo zagotovljeno sodno varstvo pravic, 16. člena URS, ker je bil oškodovan, 17. člena URS, saj je ogroženo njegovo življenje, 18. člena URS zaradi ponižujočega ravnanja države, 20. člena URS, ker mu država krade lastnino, 21. člena URS, ker država ne kaže nobenega spoštovanja, 22. člena URS, saj mu ni bilo izkazano nobeno varstvo, 23. člena URS zaradi tega, ker o pravicah in dolžnostih ni bilo odločeno tako, kot to določa ustava, 25. člena URS, ker so bila vsa pravna sredstva le zavajalna. Poleg tega je bil po njegovem kršen tudi 26. člen URS, zato zahteva povračilo škode. Odvzeta mu je bila tudi pravica do dostojnega življenja, zato je prišlo do kršitve 32. člena URS. Kršeni so bil še 33., 34., 35. in 36. člen URS, in nadalje 38. ter 39. člen URS zaradi zlorabe osebnih podatkov. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 41. člena URS, ker mu ni zagotovljena pravica do zagotavljanja verske in moralne vzgoje. Tudi svobodno združevanje ima popačeno obliko, zato mu je bil kršen 42. člen URS. V postopku je prišlo tudi do kršitve 50., 51., 52., 54., 55., 57., 59., 60., 63., 66., 72., 74., 78. in 161. člena URS. S tem v zvezi navaja, da ga država ovira, izkorišča in mu povzroča škodo, ko posega v njegovo lastnino, dedovanje in zasebno sfero.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. V tem socialnem sporu se spor naša na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine. Na podlagi 81. člena ZDSS-1 v zvezi s 63. členom ZDSS-1 se namreč presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe z dne 26. 1. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 2. 12 . 2014 v delu, s katerim je bilo tožniku, ob priznanju pravice do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka in pravice do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, prepovedano odtujiti in obremeniti stanovanje, katerega lastnik je, v korist RS. Sodišče prve stopnje je to prepoved sprejelo kot pravilno in zakonito. S tem soglaša tudi pritožbeno sodišče.

6. Upravičencu do varstvenega dodatka ali ob izpolnjenih zakonskih pogojih do denarne socialne pomoči, ki je lastnik nepremičnine, se prepove odtujiti in obremeniti to nepremičnino, v korist Republike Slovenije.

Po 7. odstavku 36. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami) se upravičencu do trajne denarne socialne pomoči ali upravičencu, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj štiriindvajsetkrat, če je lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti to nepremičnino, v korist Republike Slovenije.

Skladno s 53. členom ZSVarPre se upravičencu do varstvenega dodatka, če je lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do varstvenega dodatka prepove odtujiti in obremeniti to nepremičnino, v korist Republike Slovenije.

Nesoglasje s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine sicer predstavlja izključitveni razlog po 53. členu v zvezi z 52. in 27. členom ZSVarPre za priznanje varstvenega dodatka, celo v primeru izpolnitve ostalih pogojev za njegovo priznanje. Enako velja na podlagi 27. člena ZSVarPre v zvezi s 36. členom ZSVarPre za denarno socialno pomoč.

7. S prvostopenjsko odločbo so bile tožniku priznane pravice do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka in plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015. Upoštevaje, da je lastnik nepremičnine in je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj štiriindvajsetkrat, mu je bila na podlagi 7. odstavka 36. člena ZSVarPre, prepovedana odtujitev in obremenitev stanovanja. Tožnikova pritožba v zvezi s to prepovedjo je bila, ob tem, da je upravičenec do varstvenega dodatka, zavrnjena na podlagi 53. člena ZSVarPre.

8. V obravnavanem primeru so očitno izpolnjeni pogoji za zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve po obeh pravnih podlagah. Pravnorelevantnih dejstev, da je lastnik nepremičnine in je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj štiriindvajsetkrat, kot jih je ugotovil toženec, tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti s pritožbo ne izpodbija. S pritožbo uveljavlja številne kršitve Ustave RS, oziroma kršitve z ustavo zagotovljenih pravic.

9. Po stališču pritožbenega sodišča, ki je že bilo zavzeto v podobnih primerih,(1) niti 7. odstavek 36. člena ZSVarPre niti 53. člen ZSVarPre nista v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Tudi Vrhovno sodišče je potrdilo, da ureditvi v 53. členu ZSVarPre ni mogoče očitati neskladja z Ustavo.(2) Do istovrstnega vprašanja se je v zvezi s presojo 128. člena Zakona o dedovanju (ZD; Ur. l. RS., št. 15/76 s spremembami) opredelilo že Ustavno sodišče RS(3). Zavzelo je stališče, da je ustavno dopustno, in da torej ni v nasprotju z ustavo, če se država potem, ko oseba pomoči več ne potrebuje, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. Sistem socialnega varstva namreč ni enak sistemu socialnega zavarovanja. Samo v sistemu socialnih zavarovanj pravice temeljijo na plačanih prispevkih, kot na primer pravica do pokojnine, ki je prav zato varovana kot človekova pravica s 50. členom in kot zasebna lastnina tudi s 33. členom Ustave RS, za kar pa pri socialno varstvenih prejemkih, kar sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek, ne gre.

10. Tožnik torej neutemeljeno uveljavlja kršitve 14., 15., 21. do 23., 25., 26., 33. do 35., in 50. člena Ustave RS. Očitane kršitve niso niti konkretizirane, zato se do njih sploh ni mogoče posebej opredeliti. Poleg tega pa so očitki o ostalih kršitvah ustave za ta spor povsem brezpredmetni.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča RS, opr. št. Psp 569/2014 z dne 22. 1. 2015 in opr. št. Psp 29/2015 z dne 27. 8. 2015

(2) sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 95/2015 z dne 25. 5. 2015

(3) odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-330/97 z dne 30. 11. 2000 in št. U-I-223/08 z dne 8. 4. 2010.