Social court dismisses claim for arrears interest on pension difference as payment was made within 60 days of administrative decision.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V 197. členu ZPIZ-2 je določeno, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. Kadar je v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravica priznana, pa glede na 1. odstavek 182. člena ZPIZ-2 postane izvršljiva že prvostopenjska upravna odločba, saj morebitna pritožba ne zadrži njene izvršljivosti. Tožniku je bila višja starostna pokojnina odmerjena z upravno odločbo z dne 13. 8. 2013 ob upoštevanju osebnega dohodka iz naslova nadurnega dela in izplačana dne 10. 9. 2013, vključno z razliko med prvotno odmerjeno in ponovno odmerjeno pokojnino. Torej v zakonsko določenem roku od izdaje posamičnega upravnega akta o odmeri višjega zneska starostne pokojnine. V obravnavani zadevi tako ni zamude v izvršitvi izvršljivega posamičnega upravnega akta in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska razlike starostne pokojnine.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.282,32 EUR, obračunanih od 21. 7. 2011 do 10. 9. 2013. Zaključilo je, da pri plačilu glavničnega dela denarne dajatve ni prišlo do zamude, saj je bila izplačana v zakonskem roku od izvršljivosti upravnega akta, s katerim je bila pravica priznana.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava.

Ne strinja se z razlago in uporabo 197. člena ZPIZ-2. Ker je toženi zavod razpolagal z njegovim denarjem, mu obresti pripadajo. V socialnem sporu o vštetju nadur v pokojninsko osnovo zaradi odmere višje pokojnine res ni vtoževal zakonskih zamudnih obresti, saj tedaj niti ni vedel, da bo zadeva rešena v njegovo korist. Izreka pohvalo predsednici senata pri reševanju zadeve VIII Ps 1899/2011. To bi lahko uredila že tožena stranka in ne bi bilo potrebno iskati pravice na sodišču, ki so preobremenjena z bolj zahtevnimi primeri.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

5. Za pritožbeno rešitev zadeve je odločilno zgolj dejstvo, da je bila višja starostna pokojnina v znesku 829,44 EUR od 30. 1. 2011 dalje, odmerjena z upravno odločbo z dne 13. 8. 2013 ob upoštevanju tudi osebnega dohodka iz naslova nadurnega dela(1) in vključno z razliko med prvotno odmerjeno in ponovno odmerjeno v višini 2.282,32 EUR, tožniku izplačana 10. 9. 2013. Torej v zakonsko določenem roku od izdaje posamičnega upravnega akta o odmeri višjega zneska starostne pokojnine. V obravnavani zadevi tako ni zamude v izvršitvi izvršljivega posamičnega upravnega akta.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 197. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju ZPIZ-2), ki ga je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje. V navedem členu ZPIZ-2 je namreč izrecno določeno, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. Kadar je v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravica priznana, pa glede na 1. odstavek 182. člena ZPIZ-2 postane izvršljiva že prvostopenjska upravna odločba, saj morebitna pritožba ne zadrži njene izvršljivosti.

Do zamude v izpolnitvi oz. izplačevanju pokojninskih dajatev tako ne more priti, dokler o pravici ni odločeno z izvršljivim posamičnim upravnim aktom. Prav iz tega sistemsko pravnega razloga je zakonodajalec v 197. členu ZPIZ-2(2) specialno uredil vprašanje zamude. Ta nastopi šele, če pokojninska dajatev ni izplačana v 60-ih dneh od izvršljivosti upravne odločbe(3) , s katero je bila priznana. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi seveda ni podano.

Sodišče prve stopnje je posledično tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska razlike starostne pokojnine v višini 2.282,32 EUR, obračunanih od 21. 7. 2011 do 10. 9. 2013, z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnilo.

7. V pravni teoriji in sodni praksi civilnega prava so sicer zamudne obresti objektivna posledica zamude v izpolnitvi denarne obveznosti. Po svoji naravi so sankcija za uporabo tujega denarja zaradi nepravočasnega plačila glavnične terjatve. Za zamudne obresti je torej bistven odgovor na vprašanje, ali in kdaj nastopi zamuda v izpolnitvi denarne obveznost. Ker pa v predmetni zadevi ni šlo za obligacijsko glavnično terjatev, vtoževane akcesorne denarne terjatve seveda ni mogoče presojati po Obligacijskem zakoniku, kot hkrati pravilno razloguje že sodišče prve stopnje.

8. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) V skladu s pravnomočno sodbo opr. št. Ps 1899/2011 z dne 17. 5. 2013.

(2) Enako ureditev je vseboval tudi ZPIZ-1.

(3) Smiselno enako stališče o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti od izvršljivosti upravne odločbe dalje je Ustavno sodišče RS zavzelo za davčne dajatve, kar se seveda uporablja tudi za prispevke za socialna zavarovanja; odločba U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004.