Appeal dismissed; claimant failed age and pension duration requirements under transitional ZPIZ-2 rules.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnica je na dan vložitve zahteve (18. 2. 2014) dopolnila 59 let in 3 mesece starosti. Skupna pokojninska doba znaša 25 let, 6 mesecev in 28 dni, od tega 23 let, 8 mesecev in 4 dni, dopolnjene v Republiki Sloveniji, 1 leto, 10 mesecev in 25 dni, ki je bila dopolnjena v Republiki Srbiji in 6 mesecev in 28 dni, dopolnjene v Republiki Hrvaški. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica z dopolnjeno starostjo in pokojninsko dobo na dan 31. 12. 2012 (torej še v času veljavnosti ZPIZ-1) ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1.Tožnica ne izpolnjuje nobenega od zakonsko določenih pogojev, da bi se v času veljavnosti ZPIZ-2 upokojila pod pogoji, kot jih je določal ZPIZ-1. Določba 394. člena ZPIZ-2 ureja varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine, pri čemer tožnica ne spada v navedene kategorije. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 9. 2014 in št. ... z dne 5. 5. 2014 ter da se tožnici prizna pravica do starostne pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da je na podlagi 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012) vložila zahtevo, da se ji s 17. 4. 2014 prizna pravica do pokojnine. Tega dne je bila tudi odjavljena na Zavodu RS za zaposlovanje. Da izpolnjuje pogoje na dan 17. 4. 2014, je že izračunala tožena stranka. Gre za pogoje, kot so bili določeni v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) na uporabo katerega odkazuje 390. člen ZPIZ-2. Nadalje tožnica meni, da izpolnjuje tudi pogoje po določbi 394. člena ZPIZ-2, saj ji je zaposlitev iz poslovnih razlogov oz. razloga nesposobnosti prenehala 29. 3. 2012. Takrat se je prijavila na Zavodu RS za zaposlovanje. Na zavodu je tudi prejemala denarno nadomestilo za 3 mesece. Sedaj prejema nadomestilo s strani Centra za socialno delo. Ves čas je bila iskalka zaposlitve, vendar pa dela ni uspela pridobiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 9. 2014, s katero je bila zavrnjena njena pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 5. 2014.

6. Iz dejstev kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica pri toženi stranki 18. 2. 2014 vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Na dan vložitve zahteve je dopolnila 59 let in 3 mesece starosti. Skupna pokojninska doba znaša 25 let, 6 mesecev in 28 dni, od tega 23 let, 8 mesecev in 4 dni, dopolnjene v Republiki Sloveniji, 1 leto, 10 mesecev in 25 dni, ki je bila dopolnjena v Republiki Srbiji in 6 mesecev in 28 dni, dopolnjene v Republiki Hrvaški.

7. Glede na starost in pa dopolnjeno pokojninsko dobo je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica na dan 31. 12. 2012 (torej še v času veljavnosti ZPIZ-1) ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah omenjenega zakona. Tudi tožnica sama se s tem v zvezi sklicuje na obrazec tožene stranke (priloge sodnega spisa pod A10), iz katerega izhaja, da bi po določbah ZPIZ-1, pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnila 17. 4. 2014, torej ob starosti 59 let, 5 mesecev in 8 dni ter ob izpolnitvi pokojninske dobe v trajanju 26 let, 1 mesec in 27 dni ter z upoštevanjem znižanja starostne meje zaradi dveh otrok.

8. Tožnica je vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine 18. 2. 2014, torej že v času veljavnosti ZPIZ-2. Navedeni predpis pa določa strožje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Slovenska pokojninska doba skupaj z dobo dopolnjeno v Republiki Srbiji in pa Republiki Hrvaški znaša 25 let, 6 mesecev in 28 dni. V tem primeru pa bi morala tožnica skladno z 27. členom ZPIZ-2 v letu 2014 dopolniti 64 let starosti. Tudi, če se ji zniža starostna meja zaradi otrok pa ob dejstvu, da je tožnica rojena 9. 11. 1954, pogojev, kot so določeni v 27. členu ZPIZ-2 ne izpolnjuje. Vse omenjeno očitno med strankama tudi ni sporno. Tožnica tudi že v tožbi in tudi v pritožbi namreč uveljavlja, da se ji pravica do starostne pokojnine, upoštevaje prehodne določbe ZPIZ-2, prizna po določbah ZPIZ-1, torej na dan 17. 4. 2014.

9. Glede sklicevanja tožnice na določbo 390. člena ZPIZ-2, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se navedena določba nanaša na postopke, ki so se začeli že v času veljavnosti ZPIZ-1. V prvem odstavku 390. člena je namreč določeno, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. V sporni zadevi pa se postopek ni začel v času do 31. 12. 2012, temveč je tožnica vlogo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložila 18. 2. 2014. Pridobitev informativnega izračuna glede izpolnitve pogojev za upokojitev namreč ne pomeni začetka postopka. Formalno se postopek začne šele z vložitvijo zahteve, s katero je tožnica uveljavljala priznanje pravice do starostne pokojnine.

10. Pritožbeno sodišče pa tudi v celoti soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da tožnica tudi ne izpolnjuje pogojev po določbi 394. člena ZPIZ-2. Navedena določba ureja varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine.

11. Kot to sama navaja tožnica, ji je delovno razmerje iz poslovnih razlogov prenehalo 29. 3. 2012. Tedaj se je prijavila na Zavod RS za zaposlovanje. Iz potrdila zavoda, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje št. ... z dne 9. 7. 2015 izhaja, da tožnica na dan 31. 12. 2012 ni bila uživalka denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oz. po predpisih o urejanju trga dela. Prav tako ji pravica do denarnega nadomestila ni mirovala zaradi vključitve v javno delo in tudi ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki ga plačuje Zavod RS za zaposlovanje, na podlagi plačila prispevkov za to zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev. Tožnica tako ne izpolnjuje nobenega od zakonskih določenih pogojev, da bi se v času veljavnosti ZPIZ-2 upokojila pod pogoji, kot jih je določal ZPIZ-1.

12. Tožnica je sicer takoj po prenehanju delovnega razmerja bila upravičena do nadomestila v trajanju 3 mesecev (iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje, ki ga je tožena stranka prejela 6. 6. 2012 in ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da je bila tožnica prejemnica denarnega nadomestila s strani Zavoda RS za zaposlovanje v času od 30. 3. 2012 do 29. 6. 2012), ni pa bila prejemnica denarnega nadomestila na dan 31. 12. 2012. Prejemanje denarnih sredstev s strani Centra za socialno delo pa na rešitev sporne zadeve nima nobenega vpliva.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.