Supreme Court dismisses appeal on false accounting, ruling fake invoices do not constitute a hidden legal transaction under the Commercial Code.

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni V. S. je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR, obsojena pravna oseba R., d. o. o., je dolžna plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR.

[JEDRO]

Navidezna pogodba prikriva drug pravni posel, kar pomeni, da mora med strankama obstajati pravni posel, ki je z navideznim pravnim poslom prikrit. V obravnavanem primeru naj bi pravni posel pridobitve (lastnih) delnic prikrivali fiktivni računi, ki ne predstavljajo pogodbe oziroma pravnega posla, zato določbe drugega odstavka 50. člena OZ ni mogoče uporabiti.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 13. 5. 2014 V. S. spoznalo za krivega storitve pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Pravno osebo R., d. o. o., je spoznalo za kazensko odgovorno storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko 4. člena in 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo denarno kazen v višini 100.000,00 EUR s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da je obsojena pravna oseba oškodovancu U., d. d., dolžna plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 179.916,00 EUR. Sodišče prve stopnje je obsojencu in obsojeni pravni osebi naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 13. 1. 2015 pritožbi obsojenčevega zagovornika in zastopnice obsojene pravne osebe zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu in obsojeni pravni osebi naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenčev zagovornik in zastopnica obsojene pravne osebe pravočasno, dne 20. 5. 2015, vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitve določb kazenskega postopka, ker je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagata, da obsojenca in obsojeno pravno osebo oprosti obtožbe za obravnavani kaznivi dejanji, podredno pa predlagata razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 14. 8. 2015, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeni. Ocenjuje, da izrek sodbe sodišča prve stopnje vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov obravnavanih kaznivih dejanj, zato kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni podana. Navaja, da se obsojencu in obsojeni pravni osebi ne očita, da sta konkretni kaznivi dejanji storila z odkupom lastnih delnic, ampak z uporabo lažnih listin. Po navedbah vrhovne državne tožilke so podlago za nakazila gotovine družbe U., d. d., obsojeni pravni osebi predstavljali računi z lažno vsebino, saj delo, ki naj bi bilo z navedenimi računi plačano, ni bilo opravljeno. Ker plačevanje računov z lažno vsebino ni zakonito, protipravnosti obravnavanih dejanj ni mogoče izključiti z navedbami, da je bilo plačilo računov upravičeno iz naslova pridobitve lastnih delnic. Vrhovna državna tožilka navaja, da sta se sodišči prve in druge stopnje opredelili do izvedenih dokazov ter zaključili, da sta obsojenec in obsojena pravna oseba storili v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisani kaznivi dejanji. Meni, da razlogi sodbe sodišča druge stopnje, v katerih se je sodišče opredelilo do dovoljenosti pridobivanja lastnih delnic, niso s seboj v nasprotju, zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu, njegovemu zagovorniku, obsojeni pravni osebi in njeni zastopnici, ki se o odgovoru niso izjavili.

B. 5. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Bistvo navedb vložnikov predstavlja teza, da dejanji obsojenca in obsojene pravne osebe nista kaznivi, saj je plačilo lažnih računov obsojene pravne osebe predstavljalo vračilo stroškov nakupa (lastnih) delnic družbe U., d. d. Obsojena pravna oseba je zakonito pridobila (lastne) delnice družbe U., d. d., zato je bila upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z navedeno pridobitvijo delnic. Vložnika navajata, da gre pri izdaji lažnih računov za navidezen pravni posel po 50. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki so v gospodarskem poslovanju pogosti (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP).

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedbe vložnikov niso utemeljene. Iz opisa dejanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da kaznivi dejanji nista bili storjeni s pridobitvijo (lastnih) delnic, ampak s plačilom lažnih računov, s katerimi je obsojena pravna oseba obračunala storitve, ki jih ni opravila. Računi kot verodostojne listine morajo izkazovati dejanske poslovne dogodke; povedano drugače, z računi so lahko zaračunane zgolj storitve, ki so bile dejansko opravljene, kar pomeni, da plačilo lažnih računov ne more biti zakonito. Vrhovno sodišče zaključuje, da v obravnavanem primeru ne gre za navidezni pravni posel iz drugega odstavka 50. člena OZ, po katerem v primeru, da navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga pogodba, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Kot izhaja iz same določbe, navidezna pogodba prikriva drugo pogodbo oziroma pravni posel, kar pomeni, da mora med strankama obstajati pogodba oziroma pravni posel, ki je z navideznim pravnim poslom prikrit. V obravnavanem primeru naj bi pravni posel pridobitve (lastnih) delnic prikrivali fiktivni računi, ki ne predstavljajo pogodbe oziroma pravnega posla, zato določbe drugega odstavka 50. člena OZ ni mogoče uporabiti.

8. Vložnika neutemeljeno uveljavljata kršitev pravice do pritožbe, ko navajata, da je presojo o neizpolnitvi pogoja za zakonito pridobitev (lastnih) delnic iz drugega odstavka 247. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) opravilo sodišče druge stopnje, s čemer naj bi bila vložnika prikrajšana za dvostopenjsko sojenje (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 25. členom Ustave Republike Slovenije). Vrhovno sodišče pritrjuje vložnikoma, da se je z vprašanjem izpolnitve pogoja iz drugega odstavka 247. člena ZGD-1 ukvarjalo zgolj sodišče druge stopnje. Kot izhaja iz točke 7 obrazložitve sodbe, vprašanje zakonitosti pridobitve (lastnih) delnic v konkretnem primeru, ko sta bili dejanji storjeni z uporabo lažnih računov, za obstoj kaznivega dejanja ter krivde obsojenca in kazenske odgovornosti obsojene pravne osebe ni relevantno, zato zatrjevana kršitev pravice do pritožbe ni podana.

9. Vložnika z navedbami, da je družba U., d. d., skladno z določbo drugega odstavka 247. člena ZGD-1 oblikovala rezerve za lastne delnice, ne uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izražata nestrinjanje z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, s čemer izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahtev za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C. 10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahtevi pa sta bili vloženi tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98a. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčev zagovornik in zastopnica obsojene pravne osebe z zahtevo za varstvo zakonitosti nista uspela, sta obsojenec in obsojena pravna oseba dolžna plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka ter premoženjskega stanja obsojenca in obsojene pravne osebe.