Appeal dismissed; court upheld fine for filing insulting accusations of corruption against judges in a complaint.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pisanje tožnika v pritožbi, v kateri tožnik sodnici, ki je odločala v zadevi, očita koruptivnost in delovanje v korist toženi stranki, je žaljivo in predstavlja podlago za izrek denarne kazni (v znesku 300,00 EUR) v skladu s 1. odstavkom 109. člena ZPP, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kaznovalo tožnika A.A. z denarno kaznijo v višini 300,00 EUR.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik. V njej navaja, da v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ne žali dveh sodnic ter da gre le za primerjavo. Obrazlaga pojem „kurbus“, ki je po rimskem pravu strokoven izraz. Postopek, ki ga je vodila sodnica je voden v korist tožene stranke. Meni, da je sodnica sama kršila integriteto sodišča in pravice tožnika. Sam je le opozarjal na nepravilnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru smiselno uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka ni storilo, tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo o izreku denarne kazni tožniku.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep potem, ko je prejelo pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje. V pritožbi zoper sodbo žali dve sodnici, ki sta obravnavali zadevo. Sodnici, ki je odločala o zadevi očita koruptivnost in delovanje v korist toženi stranki.

6. Po določbi prvega odstavka 109. člena ZPP sodišče kaznuje po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca. Namen teh določb je zavarovanje zaupanja v sodstvo in varstvo avtoritete sodne veje oblasti. Prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP ne omejuje strankine pravice, da se pred sodiščem izjavlja glede tistega, zaradi česar je pravica do izjavljanja zagotovljena kot človekova pravica kot del pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS. Po 109. členu ZPP ne gre za omejitev te pravice, pač pa zgolj za določitev načina njenega izvajanja. Kadar se sodišče odloči za uporabo 109. člena ZPP, mora skrbno pretehtati, ali gre pri kritičnih ali morda ostrih izjavah stranke za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku po 22. členu Ustave RS, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva.

7. Pritožbeno sodišče v konkretnem primeru pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je pisanje tožnika v pritožbi žaljivo in predstavlja podlago za izrek denarne kazni.

8. Tožnik smiselno uveljavlja, da se je le poslužil svojih pravic v postopku in v pritožbi le ponavlja svoje nestrinjanje s postopkom, ki ga je vodila sodnica. Očitki na račun nepravilnega dela sodnice so lahko le predmet obravnave pri odločanju o glavni stvari. Za ta postopek, v katerem se presoja vprašanje žaljivosti navedb v pritožbi, niso pomembni.

9. Tožnik višini izrečene denarne kazni niti ne oporeka. Po stališču pritožbenega sodišča je sama izrečena kazen sorazmerna s težo žalitve.

10. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, drugi odstavek 365. člena ZPP).