Appeal dismissed; oral trial request in small claims requires explicit submission, not just evidence requests.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točke II., III. in IV.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti mora biti izrecno podana. Če stranka v vlogah podaja zgolj dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno (zaslišanje strank in prič), se to ne šteje za zahtevo za opravo naroka.

Z izvedbo dokazov ni mogoče dopolnjevati ali nadomeščati strankinih pomanjkljivih trditev. Vsa relevantna dejstva, na katera opira svoje ugovore, mora najprej zatrditi, da jih lahko v dokaznem postopku s predlaganimi dokazi tudi dokazuje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zaradi delnega umika tožbe je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 155938/2014 z dne 19. 11. 2014 za zakonske zamudne obresti od 20. 9. 2014 do 11. 11. 2014 in postopek v tem delu ustavilo (točka I. izpodbijane odločbe). V točki II. je odločilo, da navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi za znesek 771,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2014 naprej, v ostalem (za znesek 16,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 11. 11. 2014 naprej) pa se razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne. V točki III. je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v celoti v veljavi v tretjem odstavku (izvršilni stroški). Nadaljnje pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 58,00 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo. Pritožuje zoper točke II, III in IV izreka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe ZPP in ZIZ in materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe (prav: spremembo) v izpodbijanem delu z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s povrnitvijo pritožbenih stroškov. Primarno uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP,(1) ker sodišče ni razpisalo naroka za glavno obravnavo in izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tožena stranka je oporekala dejanskemu stanju. Trdila je, da je imela sklenjen drugačen dogovor o plačilu obveznosti. Predlagala je svoje zaslišanje in zaslišanje priče, zaposlene pri tožeči stranki. Tožeča stranka ni dokazala navedb, da sklepa le pisne dogovore s komitenti. Dejansko stanje je ostalo sporno. Pogojev iz 454. člena ZPP za odločanje brez naroka ni bilo. S tem, ko je tožena stranka kot pravni laik predlagala izvedbo dokazov (zaslišanje strank in prič) je šteti, da se opravi narok glavne obravnave. Taka je sodna praksa, ki jo navaja (VSC Cp 455/2009 z dne 1. 6. 2009, VSK Cp 786/2012 z dne 23. 10. 2012). Zavrnitev dokazov z zaslišanjem stranke in priče ni ustrezno obrazložena.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Odločilno je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izjema velja le v primeru, če je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje posledica zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo brez razpisa naroka po ugotovitvi, da je o spornem dejanskem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov in da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka. Navedena odločitev, ki jo pritožba graja, je pravilna. V postopkih majhne vrednosti glavna obravnava ni obligatorna. Sodišče lahko izda sodbo brez nje, čeprav so med pravdnima strankama sporna dejanska vprašanja, kadar ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP: da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ne v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP. Tožena stranka je bila na te zakonske pogoje in posledice, če naroka ne bo predlagala v svojih pisnih vlogah, opozorjena s pozivom z dne 15. 4. 2015, ko jo je sodišče pozvalo, da odgovori na dopolnitev tožbe. Zato se na svojo pravno neukost ne more sklicevati. V kasnejši sodni praksi, kot jo navaja pritožba, se je utrdilo stališče, da mora biti zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti izrecno podana. Če stranka v vlogah podaja zgolj dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno (zaslišanje strank in prič), to ne šteje za zahtevo za opravo naroka v smislu drugega odstavka 454. člena ZPP.(2) Take zahteve pa pritožnik in tožeča stranka nista podala. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so listinski dokazi zadoščali za odločitev, ostali pa so s pravilnimi razlogi zavrnjeni (peti odstavek na strani 3 sodbe). Očitanih absolutnih bistvenih kršitev postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

7. Tožeča stranka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje vtoževala plačilo neplačanih obveznosti po pogodbi o odprtju in vodenju standardnega osebnega računa ter pogodbi za izredni limit, sklenjenih med pravdnima strankama. Ugotovilo je, da je zaradi toženčevega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti tožeča stranka odpovedala pogodbe 16. 9. 2014 in da je s tem celotna terjatev zapadla, ker je bil toženec skladno s pogodbenimi določili dolžan ob odpovedi pogodbe v celoti poravnati vse obveznosti iz nje. Ugovor tožene stranke o sklenjenem dogovoru o obročnem odplačilu obveznosti je zavrnilo po ugotovitvi, da bi moral biti sklenjen v pisni obliki in da ga tožena stranka ni dokazala.

8. Trditveno in dokazno breme za navedeni ugovor je bil na toženi stranki (212. člen ZPP) in ne na tožeči stranki, kot trdi pritožnik. Ni bilo razlogov, da sodišče ne bi sledilo trditvam tožeče stranke, da banka s komitenti sklepa dogovore o odlogu plačil zapadlih terjatev v pisni obliki. Takih dokazov pritožnik ni predložil. Za zatrjevani ustni dogovor v tej smeri pa trditvenega bremena ni zmogel. Ugovorne trditve so bile pavšalne, nekonkretizirane glede števila, višine in zapadlosti obrokov, s sklicevanjem na plačilo z dne 15. 7. 2014 pa časovno umeščene v čas pred ugotovljeno zapadlost vtoževane terjatve (16. 9. 2014). Z izvedbo dokazov ni mogoče dopolnjevati ali nadomeščati strankinih pomanjkljivih trditev. Vsa relevantna dejstva, na katera opira svoje ugovore, mora najprej zatrditi, da jih lahko v dokaznem postopku s predlaganimi dokazi tudi dokazuje. Tožena stranka torej ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena. Smiselni pritožbeni očitki o nepravilno porazdeljenem dokaznem bremenu so neutemeljeni.

9. Sprejeta odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Ker tožena stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, je tožbenemu zahtevku ugodeno ob pravilni uporabi materialnopravnih določil pogodbe in 239. člena OZ.

10. Odločitev je torej pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami)

Op. št. (2): Prim. VSL II Cp 2836/2013 z dne 12. 2. 2014 in druge.