Appeal dismissed; inheritance waiver valid for existing assets but appeal barred by statute of limitations on inheritance agreement.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Ker odpoved neuvedenemu dedovanju velja za dediščino oz. dedni delež, ki bi šel potomcu po zakonu v trenutku uvedbe dedovanja, se dedna odpoved, čeprav dana že v letu 1992, nanaša na obstoječe zapuščinsko premoženje.

Ker ima dedni dogovor vse učinke sodne poravnave, ga ni mogoče preklicati in ga, povzetega v sklepu o dedovanju, tudi s pritožbo ni mogoče izpodbijati. Sodno poravnavo (torej tudi dedni dogovor) je mogoče izpodbijati le s posebno tožbo, za vložitev katere velja trimesečni subjektivni rok. Pritožnik v pritožbi ne trdi, da bi dedni dogovor s takšno tožbo izpodbijal. Ker je subjektivni rok za vložitev tožbe v konkretnem primeru začel teči s trenutkom, ko se pritožnik seznanil s sporazumom o odpovedi neuvedenemu dedovanju, to pa je bilo najkasneje takrat, ko je vložil pritožbo (to je 6. 11. 2015), se je rok torej že iztekel. Navedeno pomeni, da v razdelitev zapuščine ni več mogoče poseči.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščinskega premoženja (točka I izreka), za dediče razglasilo zapustnikovo ženo in dva sinova, vsakega do ¼ ter zapustnikove tri vnukinje, vsako do 1/12 (točka II izreka). V tej točki je povzelo tudi vsebino dednega dogovora, ki so ga sklenili dediči.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo A. A. Navaja, da je našel dokument „Darilna pogodba in sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju z dne 30. 9. 1992“, ki je bil sklenjen med B. B., to je zapustnikovim pokojnim sinom, ter zapustnikom. S sporazumom se je brat B. B. odpovedal dedovanju zase in za svoje potomce. Meni, da zapustnikove vnukinje zato nimajo pravice dedovati vsaka 1/12 zapustnikovega premoženja. Prilaga pogodbo.

3. Na pritožbo so odgovorile C. C., D. D. in E. E. Menijo, da se je pokojni B. B. v letu 1992 odpovedal dedovanju premoženja, ki je takrat obstajalo. Na premoženje, ki je nastalo kasneje, se odpoved ne more nanašati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva, torej dejstva, ki jih ni navajal v postopku na prvi stopnji. Upoštevaje določbo prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se glede na 163. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

6. Iz zapisnika o opravljeni zapuščinski obravnavi (list. št. 9) izhaja, da se je pritožnik obravnave udeležil in da v tej fazi postopka dejstva, ki ga zatrjuje v pritožbi (da se je pokojni B. B. že v letu 1992 odpovedal dedovanju po zapustniku), ni zatrjeval. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni kriv, da tega dejstva ni navedel, saj pri tem ni ravnal manj skrbno, kot se lahko pričakuje od dediča (na prvi in edini) zapuščinski obravnavi. Iz spisa tudi ne izhaja, da je bil dedič kakorkoli poučen, da mora do konca zapuščinskega postopka pred sodiščem prve stopnje navesti vsa relevantna dejstva, ker tega v pritožbi ne bo več mogel. Ob tem, da je bil brez pooblaščenca, česar mu v zapuščinskem postopku tudi ni moč šteti v breme, ga zato po presoji pritožbenega sodišča sankcija prekluzije ne more zadeti.

7. Ob upoštevanju novo zatrjevanega (in izkazanega) dejstva, da se je pokojni zapustnikov sin B. B. zase in za svoje potomce že v letu 1992 s sporazumom o odpovedi neuvedenemu dedovanju odpovedal dedovanju po očetu, je treba pritožniku pritrditi, da zapustnikove vnukinje (potomke pokojnega B. B.) niso zapustnikove dedinje (137. člen ZD). Ker odpoved neuvedenemu dedovanju velja za dediščino oz. dedni delež, ki bi šel potomcu po zakonu v trenutku uvedbe dedovanja, drži tudi to, da se dedna odpoved, čeprav dana že v letu 1992, nanaša na obstoječe zapuščinsko premoženje.

8. Ne glede na to pa pritožbi dediča ni mogoče ugoditi. Zapuščinsko premoženje je bilo namreč med dediče razdeljeno z dednim dogovorom, ki so ga sklenili na zapuščinski obravnavi in je vsebovan v II. točki izreka. Ker ima dedni dogovor (tretji odstavek 214. člena ZD) vse učinke sodne poravnave, ga ni mogoče preklicati in ga, povzetega v sklepu o dedovanju, tudi s pritožbo ni mogoče izpodbijati. Sodno poravnavo (torej tudi dedni dogovor) je mogoče izpodbijati le s posebno tožbo (392. člen ZPP), za vložitev katere velja trimesečni subjektivni rok.(1) Pritožnik v pritožbi ne trdi,(2) da bi dedni dogovor s takšno tožbo izpodbijal. Ker je subjektivni rok za vložitev tožbe v konkretnem primeru začel teči s trenutkom, ko se pritožnik seznanil s sporazumom o odpovedi neuvedenemu dedovanju (prvi odstavek 393. člena ZPP), to pa je bilo najkasneje takrat, ko je vložil pritožbo (to je 6. 11. 2015), se je rok torej že iztekel. Navedeno pomeni, da v razdelitev zapuščine na način, ki je zajeta v II. točki izpodbijanega sklepa, ni več mogoče poseči.

9. Pritožbo je bilo iz navedenih razlogov zato treba zavrniti in sklep na podlagi 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD potrditi.

Op. št. (1): Primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, Poročilo 2/83, stran 31; VSL I Cp 2843/2009, VSC Cp 1078/2009, VSL I Cp 558/2009, VSC Cp 16/2006, VSL I Cp 2718/2013, VSL II Cp 225/2015 in druge.

Op. št. (2): Tega ni zatrdil niti v odgovoru na poziv pritožbenega sodišča.