Appeal allowed; court held family law dispute over abducted child is civil, not criminal.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Po naravi stvari same – zaradi najtesnejšega odnosa med roditeljema in otrokom – je otrok deležen največjega obsega koristi praviloma v družinskem krogu svojih staršev. Zaradi navedene narave navezanosti staršev z otroki, živi otrok praviloma s starši, ki jim je zato priznana tudi pravica do skupnega življenja z otrokom. Otroka je mogoče ločiti od staršev proti njihovi volji le, če to zahteva otrokova korist, oziroma če starša ne živita skupaj.

Pravice družinskega značaja, ki niso materialne, so po svoji naravi osebnostne pravice staršev in otrok. Določilo 134. člena OZ omogoča odreditev prenehanja dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica ter preprečitev takega dejanja ali odstranitev posledic.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da sta se tožnika poslužila vseh institutov kazenskega prava, ki so jima na voljo za zaščito njunih vrednot, vendar sama možnost, da vrednote zavarujeta v kazenskem postopku, ne vpliva na tek pravdnega postopka. Po določbi 1. člena ZPP se po pravilih civilnega pravdnega postopka odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. Civilnopravni spori so tisti, ki izvirajo iz civilnopravnih razmerij, v katere vstopajo stranke prostovoljno in nastajajo na ravni prirejenosti in enakopravnosti subjektov. To pomeni, da ena stranka ne nastopa nasproti drugi stranki avtoritarno. Gre za spore iz razmerij, ki so bili urejeni v velikih civilnopravnih kodifikacijah že od 19. stoletja dalje. V obravnavanem primeru gre za spor iz razmerja, ki je bilo urejeno že v Občem državljanskem zakonu. Paragraf 145 ODZ je določal, da so roditelji upravičeni pobegle otroke zahtevati nazaj. V obravnavanem primeru je mladoletna hči tožnikov zapustila dom svojih staršev, ko jo je toženec odpeljal na svoj dom z namenom, da bi se poročila z njegovim sinom. Mladoletno A. je tako šteti za pobeglega otroka, ki ga lahko starša zahtevata nazaj. V obravnavanem primeru zato ne gre spor, ki ga ne bi bilo mogoče opredeliti kot civilnopravni spor, kot je zaključilo prvostopenjsko sodišče. Po uveljavitvi Obligacijskega zakonika ter Stvarnopravnega zakonika je možno v primeru pravne praznine uporabiti pravila ODZ. Toženec je s svojim vedenjem posegel v temeljno osebnostno pravico staršev, ki je zavarovana v 54. členu Ustave RS. Vsakdo lahko tudi zahteva od sodišča, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebna pravica. Možnost za odvračanje posega v osebnostne pravice je vsebovana v prvem odstavku 134. člena OZ.

3. Pritožba je utemeljena

.

4. Prvi odstavek 54. člena Ustave RS(1) daje staršem pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Po določilu 4. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(2) pripada staršem pravica in dolžnost, da z neposredno skrbjo in svojim delom zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Po naravi stvari same – zaradi najtesnejšega odnosa med roditeljema in otrokom – je otrok deležen največjega obsega koristi praviloma v družinskem krogu svojih staršev. Zaradi navedene narave navezanosti staršev z otroki, živi otrok praviloma s starši, ki jim je zato priznana tudi pravica do skupnega življenja z otrokom (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 656/1995). Otroka je mogoče ločiti od staršev proti njihovi volji le, če to zahteva otrokova korist, oziroma če starša ne živita skupaj. To smiselno izhaja iz določb od 102. pa do 107. člena ZZZDR. Konvencija OZN o otrokovih pravicah(3) v 9. členu določa, da države podpisnice jamčijo, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, razen če se po izvedenem sodnem postopku ugotovi, da je taka ločitev nujna za otrokovo korist. Preambula in 8. člen Konvencije pa določata, da se otroku prizna pravica, da odrašča v družinskem okolju.

5. Pravice družinskega značaja, ki niso materialne, so po svoji naravi osebnostne pravice staršev in otrok. Določilo 134. člena Obligacijskega zakonika(4) omogoča odreditev prenehanja dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica ter preprečitev takega dejanja ali odstranitev posledic. Citirano določilo omogoča tudi uveljavljanje povračila škode. Vsebino pravic, ki so lahko predmet varstva po določilu 134. člena OZ, pa določajo različni materialni predpisi, med drugimi tudi zgoraj našteti (ZZZDR, URS, Konvencija in drugi).

6. Predmet obravnavanega spora je varstvo družinskih in osebnostnih pravic tako staršev (tožnikov) kot njunega otroka. Zatrjevano ravnanje toženca(5) pa je v nasprotju s temeljnimi družinskimi in osebnostnimi pravicami tožnikov ter navedenih predpisov. Odločitev prvostopenjskega sodišča o tem, da v obravnavani zadevi ne gre za civilnopravno razmerje(6) in zato pravdno sodišče ni pristojno za obravnavanje zahtevka, je tako napačna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, naj jo vsebinsko obravnava (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku(7)).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 33/9191, v nadaljevanju URS.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 69/2004 – UPB1, v nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (3): Ki jo je ratificirala tudi Republika Slovenija; Ur. l. RS, št. 9/92, v nadaljevanju Konvencija.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 97/2007, UPB3, v nadaljevanju OZ.

Op. št. (5): Iz tožbenih navedb izhaja, da sta tožnika starša mladoletne (14-letne) hčerke, ki jo je toženec odpeljal s parkirišča pred trgovskim centrom, na svoj dom, kjer jo še vedno zadržuje, kljub nasprotovanju njenih staršev. Toženec želi, da se mladoletna hči tožnikov poroči z njegovim sinom in mu rodi otroke. Mladoletno dekle pred tem dejanjem toženca ni poznalo, niti ni osebno poznala toženčevega sina, s katerim je prišla v stik preko Facebooka.

Op. št. (6): Prvostopenjsko sodišče zmotno šteje, da obravnavano razmerje ustreza (le) kazensko pravnemu dejanskemu stanu in ima ravnanje toženca (le) znake kaznivega dejanja.

Op. št. (7): Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 do 45/82, v nadaljevanju ZPP