Appeal dismissed; contractual liquidated damages for early lease termination are valid and enforceable against guarantor.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pogodbeni dogovor o načinu obračuna obveznosti tožene stranke predstavlja vnaprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa tožeče stranke, torej premoženja, ki bi ji pripadalo, če bi bila pogodba v celoti izpolnjena. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da odškodninska sankcija, ki je bila pogodbeno dogovorjena za primer predčasne razveze pogodbe po krivdi leasingojemalca, ni v nasprotju s slovenskim pravnim redom.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 90978/2014 z dne 4. 7. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka ohrani v veljavi ter da je toženec v 15 dneh dolžan tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.101,75 EUR.

2. Zoper sodbo se pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti razveljavi sklep o izvršbi in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Meni, da lahko toženec kot porok odgovarja zgolj za obveznosti, ki so vključene v poroštveno izjavo, ne pa tudi za kakšne druge ali drugačne obveznosti. Pogodba o operativnem leasingu se sicer sklicuje na splošne pogoje, vendar pa se v pogodbi nikjer ne omenja, da bi bili v splošnih pogojih še dodatne obveznosti, za katere bi jamčil toženec kot porok. Če se toženec še lahko strinja s stališčem, da poroštvena obveznost za plačilo pogodbenih obveznosti vključuje tudi plačilo s tem povezanih odškodninskih obveznosti za kršitev pogodbe, pa se ne strinja s tem, da bi avtomatično prevzel tudi obveznosti glede plačila pavšalne odškodnine z zamudnimi obrestmi. V primeru pavšalne odškodnine gre za dodatni pogodbeni dogovor, ki bi moral biti izrecno in jasno pokrit s poroštveno izjavo. Vztraja, da je v konkretnem primeru dogovor o pavšalni odškodnini ničen, saj tožnici zaradi predčasnega prenehanja pogodbe ni nastala nobena škoda. Obstoj veljavne pavšalne odškodnine je vezan na obstoj škode. Pogodbeni stranki s pavšalno odškodnino zgolj olajšata dokazovanje višine škode. V obravnavanem primeru pa pogodbeni interes tožnice ni bil prizadet in tožnica ni utrpela nobene škode. Tožnica je iz naslova uporabe vozila prejela znesek 10.444,94 EUR in je predčasno prejela še avto v nesporni vrednosti na podlagi cenitve v višini 18.350,00 EUR. Ker je bil skupni pričakovani znesek 22.875,12 EUR in upoštevaje neprerekano novo vrednost vozila v višini 21,500,00 EUR, tožeča stranka zaradi predčasnega prenehanja pogodbe ni bila prizadeta ali kakorkoli oškodovana. Zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženec ni zatrjeval niti dokazoval, da je bila tožnica v občutno boljšem položaju zaradi razdrtja pogodbe od tistega, v katerem bi bila, če do razdrtja pogodbe ne bi prišlo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Pravilno je uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi, zlasti pa nimajo materialnopravne podlage v zbranem dokaznem gradivu. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje in glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

6. Tožeča stranka je kot leasingodajalec z družbo D. d.o.o. kot leasingojemalcem in toženo stranko kot porokom sklenila pogodbo o operativnem leasingu, katere predmet najema je bilo osebno vozilo znamke Ford. Pravno podlago za odločanje o tožbenem zahtevku tako predstavljajo določbe pogodbe o operativnem leasingu s splošnimi pogoji, ki so sestavni del pogodbe.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo prvega sodišča, da se je tožena stranka kot porok in plačnik zavezala k izpolnitvi vseh obveznosti glavnega dolžnika iz pogodbe o leasingu in splošnih pogojev, ki so sestavni del pogodbe o leasingu, torej tudi k plačilu pavšalne odškodnine.

8. Pogodbeni stranki imata v primeru razveze pogodbe pravico do vrnitve danega, povračilo za koristi in odškodnino, ki je lahko v višini takoimenovane pavšalne odškodnine, to je v višini vsote še dolgovanih, nezapadlih obrokov, ki je v leasing pogodbah običajna in kateri pripisujemo značaj pozitivnega pogodbenega interesa. Iz splošnih pogojev izhaja, da je v primeru predčasne razveze pogodbe leasingojemalec dolžan poravnati leasingodajalcu vse zapadle neplačane obveznosti po pogodbi in zaradi izjalovljenega poslovnega namena leasingodajalca še pavšalno odškodnino v višini 30% od seštevka vseh nezapadlih in neplačanih najemnim, ki bi jih moral leasingojemalec plačati do izteka s pogodbo določenega roka, v drugem letu trajanja pogodbe. Pogodbeni dogovor o načinu obračuna obveznosti tožene stranke tako predstavlja vnaprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa tožeče stranke, torej premoženja, ki bi ji pripadalo, če bi bila pogodba v celoti izpolnjena. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da odškodninska sankcija, ki je bila pogodbeno dogovorjena za primer predčasne razveze pogodbe po krivdi leasingojemalca ni v nasprotju s slovenskim pravnim redom.

9. Zmotno je stališče pritožbe, da tožeči stranki ni nastala nobena škoda oz. da je zaradi razdrtja pogodbe celo v občutno boljšem položaju od tistega v katerem bi bila, če do razdrtja pogodbe ne bi prišlo. Tožeča stranka je gospodarska družba in je v pravno razmerje stopila ravno z namenom pridobiti dobiček. Škoda izhaja že iz tega, da je pogodba predčasno razdrta, saj leasingodajalec ostane brez dogovorjenih obrokov leasinga. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi tožeči stranki v primeru pravilne izpolnitve pogodbe o leasingu pripadal znesek 22.875,12 EUR. Zaradi leasingojemalčeve pogodbene kršitve neplačila najemnine je tožeči stranki nastala škoda v višini neprejetih najemnin oziroma leasing obrokov v skupnem znesku 13.556,87 EUR, ki bi ji pripadali, če bi leasingojemalec oziroma tožena stranka kot porok in plačnik pogodbo pravilno izpolnila. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka XIII. točke Splošnih pogojev pa znaša pavšalna odškodnina iz naslova izjalovljenega poslovnega namena 4.067,06 EUR, to je 30% od zneska 13.556,87 EUR, saj je prišlo do razdrtja pogodbe v drugem letu trajanja pogodbe.

10. Zmotno je pritožnikovo stališče, da bi od vsote neplačanih leasing obrokov morali odšteti vrednost vrnjenega predmeta leasinga. Med pravdnima strankama je bila sklenjena pogodba o operativnem leasingu, katere bistvena značilnost je, da leasingojemalec plačuje za uporabo predmeta leasinga, ki po izteku pogodbe ne postane njegova last, temveč ostane v lasti leasingodajalca. Vozilo torej ni bilo leasingojemalčeva lastnina, niti ne bi prešla s plačilom zadnjega obroka lastninska pravica na leasingojemalca. Predmet pogodbe je bil leasingojemalcu prepuščen zgolj v njegovo uporabo, zato vrednost vozila ob razdrtju pogodbe pravno ni odločilna.

11. Glede na navedeno niso podani pritožbeni razlogi in ker tudi ni procesnih ali materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154., 155. in prvega odstavka 165. člena ZPP. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena zato, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel.