Appeal dismissed; court upheld partial court fee waiver due to applicant's sufficient income despite disability.

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Z mesečnim plačilom 100,00 EUR bo mesečni dohodek na družinskega člana znašal 567,66 EUR, kar je več kot dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Po plačilu sodne takse v tej višini, bo toženki ostalo še 1.700,00 EUR. Sredstva v tej višini pa niso tako nizka, da bi bilo ogroženo preživljanje nje in njene družine.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom toženko delno oprostilo plačila sodne takse za postopek o reviziji, in sicer za znesek 1.581,00 EUR, kar je zahtevala toženka iz naslova taksne oprostitve več je zavrnilo (točka I in II izreka sklepa). Odločilo je tudi, da je toženka preostali del sodne takse za postopek o reviziji v višini 1.200,00 EUR dolžna plačati v 12-ih zaporednih mesečnih obrokih po 100,00 EUR. V primeru neplačila bo sodišče obroke izterjalo (točka III in IV izreka sklepa).

2. Zoper točko II izreka sklepa se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila toženka. Utemeljitev sodišča, da mesečni dohodek na družinskega člana znaša 601,00 EUR in zato ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se toženka in sinova preživljajo, je napačno in pomanjkljivo v luči pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi v luči pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče bi moralo upoštevati vpliv zmanjšanja sredstev zaradi plačila sodne takse. Ta bi se v naslednjem letu zmanjšala na 567,00 EUR na družinskega člana. Ob upoštevanju obveznosti plačila vseh stroškov, ki so vezani na zagotavljanje nemotenega učnega procesa za sina ... pa še na znatno manj od predpisanih 538,40 EUR. Sodišče ni navedlo okoliščin in dejstev, ki bi utemeljevali presojo, da bo toženka zmogla plačati takso v višini 1.200,00 EUR, ne da bi bilo ogroženo preživljanje nje in njene družine, predvsem v luči, da mora preživljati otroka z gibalno oviro, ki potrebuje posebno pomoč in pripomočke. Sodišče mora pri odločanju upoštevati dejanske okoliščine v konkretnem primeru in ne nekega povprečnega zneska na družinskega člana. Prosilcu mora biti omogočena pravica do pravnega sredstva pod enakimi pogoji (ustavna odločba U-I-191/14 z dne 12. 2. 2015). Glede na ugotovljeno stanje je tudi oprostitev zgolj 56% celotne vrednosti takse povsem nesorazmerna glede na dejanski izračun sodišča o dohodkih na družinskega člana toženke, ki le za 5,3% oziroma največ 11,6% presegajo mejo, ki pomeni vrednostno mejo za polno oprostitev plačila sodne takse. Z odločitvijo sodišča je pritožnici nesorazmerno poseženo v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS v povezavi z njeno socialno funkcijo. Razlogi sodišča si med seboj nasprotujejo (kršitev po 14. točki 339. člena ZPP). Ker sklep nima razlogov, pa je toženki kršena tudi pravica iz 22. člena Ustave. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo odločanje, podrejeno pa samo odloči o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, da mu v celoti ugodi oziroma ugodi v bistveno večjem deležu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče je toženko delno oprostilo plačila sodne takse za revizijo (namesto 2.781,00 EUR je dolžna plačati 1.200,00 EUR). Glede na ugotovljeno premoženjsko finančno situacijo pa je nadalje odločilo, da je tako znižano sodno takso dolžna plačati v 12-ih mesečnih obrokih po 100,00 EUR. Z mesečnim plačilom 100,00 EUR bo mesečni dohodek na družinskega člana znašal 567,66 EUR, kar je več kot dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Po plačilu sodne takse v tej višini, bo toženki ostalo še 1.700,00 EUR. Sredstva v tej višini pa niso tako nizka, da bi bilo ogroženo preživljanje nje in njene družine.

5. Sodišče verjame pritožnici, da znašajo stroški preživljanja za sina ..., ki je gibalno oviran več, kot za otroka, ki takih težav nima, vendar ne v predlogu niti v pritožbi ne pove, kolikšni so ti stroški. Pavšalno navajanje večjih potreb (brez konkretnih denarnih obremenitev) pa ni upoštevno.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera in na podlagi ugotovljenega sprejelo materialnopravno pravilni zaključek. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 339. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.