Appeal dismissed; court upheld first instance order to pay court fees despite prisoner's release and lack of current income.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Že v pravdnem postopku je bilo zatrjevano, da tožnik nepremičnine, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe, oddaja, vsa navedena dejstva pa prepričljivo kažejo, da ima tožnik lastna sredstva, s katerimi bo lahko plačal sodno takso v rokih, kot jih je določilo sodišče prve stopnje. Okoliščina, da tožnik ni več na prestajanju zaporne kazni, le še dodatno potrjuje večje možnosti, da bo tožnik lahko plačal taksno obveznost.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks zavrne, tožniku je naložilo, da je dolžan plačati sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 4.545,00 EUR v šestih mesečnih obrokih po 757,50 EUR na en obrok, s tem, da je prvi obrok dolžan plačati v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga, ki bo tožniku poslan po pravnomočnosti tega sklepa. Naslednjih pet obrokov zapade v plačilo vsakega petnajstega dne v naslednjih petih mesecih, ki sledijo mesecu, v katerem je stranka prejela plačilni nalog za prvi obrok. Kar je tožnik zahteval drugače ali več je prvo sodišče zavrnilo.

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je tožnik sicer lastnik hiše v vrednosti 250.000,00 EUR, ki pa mu prihodkov ne prinaša, ker v njej živi. Stanovanja in poslovni prostori, ki se nahajajo v katastrski občini ... so obremenjeni z zastavnimi pravicami in so predmet izvršilnega postopka, kar pomeni, da tožnik z njimi ne more prosto razpolagati na trgu. Tožnik stanovanj pred zaključkom izvršilnega postopka ne more oddati. Podatek o prihodkih iz naslova oddaje stanovanj in poslovnih prostorov v letu 2013 v višini 2.809,00 EUR in prihodki iz naslova socialnih zavarovanj v višini 3.852,30 EUR se nanašajo na obdobje, preden je tožnik nastopil prestajanje triletne zaporne kazni, zato tudi ni mogel pridobivati dohodkov. Tožniku je bila z nastopom zaporne kazni odvzeta pravica iz naslova socialnih zavarovanj. Tožnik je bil 27. 2. 2015 pogojno izpuščen iz prestajanja zaporne kazni, kar bi moralo prvo sodišče upoštevati, saj je od takrat brezposeln in nima nobenih dohodkov. Prvo sodišče je ugotovilo, da bi se tožniku s takojšnjim plačilom sodne takse občutno zmanjšala sredstva s katerimi se preživlja, v nadaljevanju pa je zmotno ugotovilo, da bo z obročnim plačevanjem sodne takse tožniku ostalo dovolj denarja za normalno življenje, pavšalno pa je navedlo, da ima možnost oddajanja nepremičnine. Upoštevati je treba odločbo Ustavnega sodišča U-I-191/14-16, iz katere izhaja, da mora sodišče oprostiti stranko plačila sodne takse v celoti, če stranka ne prejema denarne socialne pomoči in tudi če ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila s plačilom delne takse občutno zmanjšana njena sredstva s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno uporabilo določbo 11. člena Zakona o sodnih taksah, upoštevalo je tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-191/14-16, pri tem pa pravilno ugotovilo, da tožnik razpolaga s premoženjem, na podlagi katerega bo lahko plačal taksno obveznost v višini 4.545,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v šestih mesečnih obrokih po 757,50 EUR. Prvo sodišče ugotavlja, da je tožnik lastnik stanovanjske hiše v kateri živi, ki je vredna 250.000,00 EUR, tožnik je lastnik več stanovanj in poslovnih prostorov, ki so obremenjena s hipotekami in predmet izvršilnih postopkov, razen stanovanja za del stavbe št. 24, kar očitno kaže, da bi tožnik lahko prejemal (oziroma prejema) denarna sredstva z oddajanjem premoženja, s tem, da je prvo sodišče ugotovilo, da je tožnik v letu 2013 iz naslova oddajanja premoženja v najem prejel 2.809,00 EUR dohodka, v istem letu pa tudi iz naslova socialnih zavarovanj 3.852,30 EUR.

5. Že v pravdnem postopku je bilo zatrjevano, da tožnik nepremičnine, ki so bile predmet kupoprodajne pogodbe, oddaja, vsa navedena dejstva pa prepričljivo kažejo, da ima tožnik lastna sredstva, s katerimi bo lahko plačal sodno takso v rokih, kot jih je določilo sodišče prve stopnje. Okoliščina, da tožnik ni več na prestajanju zaporne kazni, le še dodatno potrjuje večje možnosti, da bo tožnik lahko plačal taksno obveznost.

6. Pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

7. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato tožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.