Appeal dismissed; plaintiff failed to prove specific property loss or unjust enrichment under OZ Art. 132. and 661.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Škoda je zmanjšanje premoženja ali preprečitev povečanja premoženja (132. člen OZ), zato vsak poseg v lastninsko pravico še ne pomeni hkrati pravno priznane premoženjske škode. Tožnik ni navedel konkretnih okoliščin, zaradi katerih se je njegovo premoženje zmanjšalo oziroma ni povečalo, zato ni izkazal, da mu je nastala pravno priznana premoženjska škoda. Tožnikov zahtevek tudi ni izkazan na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, ker mora biti tudi prikrajšanje konkretno in realno izkazano, teh dejstev pa tožnik opredeljeno ni zatrjeval.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku 90.000,00 EUR in od zneska 380.000,00 EUR eno polovico pogodbenih obresti po 6,85 % letni obresti meri od 26. 8. 2008 do vknjižbe izbrisa hipoteke, s katero je to posojilo zavarovano, zavrnjen je bil tudi zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 43.333,33 EUR in obresti od zneska 130.000,00 EUR v višini ½ pogodbenih obresti po 6,85 % letni obrestni meri od 26. 8. 2008 do izbrisa hipoteke, s katero je to posojilo zavarovano.

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je toženec s svojim ravnanjem povzročil tožniku škodo, ki se kaže v zmanjšanju njegovega premoženja. Vrednost nepremičnin tožnika je zmanjšana za vrednost zavarovane terjatve Banke, d.d., ki jo banka izterjuje v izvršilnem postopku, v katerem je posegla po nepremičninah, ki so v lasti tožnika in so predmet zavarovanja. Toženec je prenehal plačevati anuitete po kreditni pogodbi, zato je banka na podlagi zavarovanja terjatve sprožila izvršilni postopek, na podlagi katerega bo unovčila terjatev. Škoda, ki je tožniku nastala se kaže v zmanjšanju njegovega premoženja in ne v izgubi. Tožnik še razpolaga z nepremičninami, vendar je vrednost teh nepremičnin manjša za vrednost zavarovane terjatve upnice Banke, d.d. Zmotne so zato ugotovitve prvega sodišča, da tožnik ni izkazal obstoja škode. Izvršilni postopek še ni zaključen, saj je prodaja nepremičnin še v teku, vendar je tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti dokazal, da bodo nepremičnine prodane, s tem pa je verjetnostno izkazana škoda.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Pravilno je tudi uporabilo materialno pravo in dejansko stanje, glede na trditveno podlago pravdnih strank in postavljene tožbene zahtevke. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), zato je vezano na tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva pravno varstvo, vezano pa je tudi na trditveno podlago, s katero tožnik utemeljuje razloge, zaradi katerih šteje, da je upravičen do pravnega varstva.

5. Iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta I. O. in toženec od tožnika kupila nepremičnine. Sklenjena je bila kupoprodajna pogodba 28. 7. 2008. Nepremičnine sta toženca obremenila s hipotekama v korist Banke, d.d., na podlagi kreditnih pogodb z dne 21. 8. 2008 za znesek 380.000,00 EUR in z dne 21. 8. 2008 za znesek 130.000,00 EUR. Dne 7. 10. 2010 so pogodbene stranke razveljavile kupoprodajno pogodbo z dne 28. 7. 2008, v pogodbi pa je bilo dogovorjeno, da bodo o medsebojnih obveznostih zaradi razveze pogodbe in o izbrisu hipotek sklenili poseben dogovor, ki pa ni bil nikoli sklenjen.

6. Ker je bila kupoprodajna pogodba razvezana, so nastopili učinki razvezane pogodbe, kot jih določa 111. člen Obligacijskega zakonika(2), ki določa, da če je pogodba razvezana, sta stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode, stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pa ima pravico do povrnitve tistega, kar je dala. Tožnik uveljavlja terjatev iz naslova škode, ker toženec ni poskrbel za izbris hipotek, vendar takšnega zahtevka, ki bi tožencu nalagal izbris hipoteke, tožnik ni postavil, ni pa postavil tudi ne zahtevka, ki bi tožniku dal upravičenje in ga hkrati zavezoval, da bo s priznano terjatvijo odplačal kreditno obveznost toženca in na ta način zagotovil izbris hipoteke. Denarna terjatev tožnika iz tožbenega zahtevka ni vezana na plačilo kreditnih obveznosti toženca in s tem na izbris hipotek, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je tožniku škoda že nastala in v kakšni višini ter ali je bil toženec neupravičeno obogaten, kar sta bili trditveni podlagi, na podlagi katerih je tožnik utemeljeval tožbeni zahtevek.

7. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da tožniku škoda še ni nastala, ker nepremičnine v izvršilnem postopku še niso prodane. Velika verjetnost, da bodo nepremičnine prodane, še ne pomeni, da je tožnikova odškodninska terjatev že zapadla. Prvo sodišče tudi pravilno ugotavlja, da tožnik ni dal navedb za koliko bo zmanjšano tožnikovo premoženje ob prodaji nepremičnin(3), predvsem pa ni navedel konkretnih okoliščin, za koliko se je njegovo premoženje (že) zmanjšalo oziroma na kakšen način in v kakšnem obsegu so vpisane hipoteke preprečevale tožniku, da bi povečal svoje nepremičnine. Škoda je zmanjšanje premoženja ali preprečitev povečanja premoženja (132. člen Obligacijskega zakonika), zato vsak poseg v lastninsko pravico še ne pomeni hkrati pravno priznane premoženjske škode. Tožnik ni navedel konkretnih okoliščin, zaradi katerih se je njegovo premoženje zmanjšalo oziroma ni povečalo, zato ni izkazal, da mu je nastala pravno priznana premoženjska škoda. Tožnikov zahtevek tudi ni izkazan na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, ker mora biti tudi prikrajšanje konkretno in realno izkazano, teh dejstev pa tožnik opredeljeno ni zatrjeval. Pravilna je še nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da korist ni istovetna z višino pridobljenega kredita oziroma da ta istovetnost ne obstaja v razmerju do prikrajšanja tožnika.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Pritožba tožnika ni utemeljena, zato tožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (3): Med pravdnima strankama je bila sporna tudi vrednost nepremičnin, ki naj bi bila po trditvah toženca dvakrat manjša od pogodbi dogovorjene.