Appeal dismissed; EU order for execution cannot issue against non-debtor without ZIZ succession proof.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov ni mogoče izdati proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če upnik pravnega nasledstva ne izkaže v skladu z določbami ZIZ.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika z dne 16. 10. 2014 za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, ker je v predlogu za njegovo izdajo tožnik kot toženca navedel A. A. in ne toženke v tej pravdni zadevi.

2. Proti sklepu se tožnik pritožuje, formalno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov, predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje, opredeljuje pa še svoje pritožbene stroške. Pravi, da je bila tožena družba X 20. 7. 2011 izbrisana iz sodnega registra in zato za njene obveznosti odgovarja A. A. kot njen lastnik in edini oz. aktivni družbenik, in sicer v skladu s tedaj veljavnimi določili (6., 7. in 8. odst. 442. čl. ZFPPIPP). Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje, ker je to prezrlo, napačno ugotovilo dejansko stanje, v sklepu pa tudi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit.

5. Tožnik je v tej zadevi dosegel izdajo zamudne sodbe. Ta sodba zoper toženo stranko X, d. o. o., z dne 13. 4. 2011, je postala pravnomočna 19. 5. 2011.

6. 16. 10. 2014 je tožnik predlagal izdajo evropskega izvršilnega naslova za nesporne zahtevke, kar ureja Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju UEIN). Tožnik, ki je tak predlog vložil proti A. A. in ne proti toženki, trdi, da je po izdaji zamudne sodbe toženka prenehala obstajati. Problematike pravnega nasledstva UEIN ne ureja in je treba glede tega uporabiti določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zadeva je torej v tem primeru jasna: po 1. in 2. odst. 24. čl. ZIZ izvršbo dovoli (mutatis mutandis pa izda EIN) sodišče tudi proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

7. Evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov torej ni mogoče izdati proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če upnik pravnega nasledstva ne izkaže v skladu z določbami ZIZ. Ker upnik tega ni dokazal (niti ni dokazoval) je brezpredmetno, kar sedaj navaja v pritožbi, razlogov o tem pa prvostopenjsko sodišče tudi ni bilo dolžno podajati, saj tožnik (upnik) v predlogu spremembe na strani dolžnika sploh ni pojasnil.

8. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje, stroške, nastale mu s pritožbo, pa nosi neuspešen pritožnik sam (2. tč. 365. čl. in 1. odst. 154. čl. v zv. s 165. čl. ZPP).