Appeal dismissed; contract void due to lack of capacity; guardian consent not required for restitution.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Izjava volje ni povzročila sklenitve pogodbe, saj jo je podala oseba, ki nima poslovne sposobnosti (prvi odstavek 41. člena OZ). V posledici ugotovljene ničnosti je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki vrniti vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela (prvi odstavek 87. člena OZ).

Poseben skrbnik se postavi tudi mladoletniku, nad katerim izvršujejo starši roditeljske pravice, v primeru spora med njim in starši, za sklenitev posameznih opravil med njimi, ter v drugih primerih, če so njihove koristi v navzkrižju (prvi odstavek 213. člena ZZZDR). Vendar pa gre za takšno situacijo le takrat, ko gre za kolizijo interesov med otrokom in njegovim zakonitim zastopnikom.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo:

„1. Pogodba o odstopnem prenosu terjatve z dne 25. 2. 2011, ki sta jo dne 25. 2. 2011 sklenila A. A. in mld. B. B., s katero je A. A. toženi stranki odstopil terjatev do M. d. o. o. v višini 21.600,00 EUR, ki se je vodila pod opr. št. VL 138052/2010, terjatev do A. d. o. o. v višini 21.600,00 EUR, ki se je vodila pod opr. št. VL 130715/2010, terjatev do A. d. o. o. v višini 1.800,00 EUR, ki se je vodila pod opr. št. VL 151889/2010, terjatev do C. C. v višini 1.800,00 EUR, ki se je vodila pod opr. št. VL 151903/2009 in terjatev do Č. Č. v višini 9.090,00 EUR, ki se je vodila pod opr. št. VL 112082/2009, v skupni višini 55.890,00 EUR, je nična.

2. Tožena stranka mld. B. B. je dolžna v 15 dneh na tožečo stranko prenesti:

- terjatev do M. d. o. o. v višini 21.600,00 EUR, ki se je vodila pod opr. št. VL 138052/2010,

- terjatev do A. d. o. o. v višini 21.600,00 EUR, ki se je vodila pod opr. št. VL 130715/2010,

- terjatev do A. d. o. o. v višini 1.800,00 EUR, ki se je vodila pod opr. št. VL 151889/2010,

- terjatev do C. C. v višini 1.800,00 EUR, ki se je vodila pod opr. št. VL 151903/2009 in

- terjatev do Č. Č. v višini 9.090,00 EUR, ki se je vodila pod opr. št. VL 112082/2009, nad zneskom 3.500,00 EUR,

ker bo sicer pogodbo o prenosu terjatev nadomestila ta sodba.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe na fiduciarni račun tožeče stranke št. …. vrniti znesek 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2011 dalje.

4. Glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.500,00 EUR za čas od 18. 3. 2011 do 30. 11. 2011 in v delu, kjer se zahteva vračilo tudi vseh ostalih denarnih nakazil, ki so bila prejeta po Pogodbi o odstopnem prenosu terjatev z dne 25. 2. 2011, se zahtevek zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.249,66 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne izteka navedenega 15. dnevnega roka dalje.“

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zgoraj navedena Pogodba o odstopnem prenosu terjatve z dne 25. 2. 2011 (Pogodba), ki sta jo sklenila A. A. kot odstopnik terjatev in B. B. kot prevzemnica le-teh, nična, ker iz Pogodbe ni razvidno, kdo jo je v imenu mladoletne B. B., ki je bila ob podpisu le-te stara šele pet let, podpisal. Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da njena izjava volje ni povzročila sklenitve pogodbe, saj jo je podala oseba, ki nima poslovne sposobnosti (prvi odstavek 41. člena Obligacijskega zakonika – OZ). V posledici ugotovljene ničnosti je pravilno naložilo toženi stranki, da mora tožeči vrniti vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela (prvi odstavek 87. člena OZ).

6. Zmotno je stališče pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje na obravnavo pozvati tudi CSD. V skladu z določbo četrtega odstavka 213. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) mora sodišče sporočiti CSD, če se med mladoletniki, nad katerimi ima ista oseba roditeljske pravice, ali med osebami, ki imajo istega skrbnika, vodi spor ali sklene pravno opravilo, v katerem so si koristi mladoletnikov oziroma varovancev v navzkrižju. V takšnem primeru se vsakemu izmed njih postavi tudi poseben skrbnik za vodenje spora ali za sklenitev opravila. Poseben skrbnik se postavi tudi mladoletniku, nad katerim izvršujejo starši roditeljske pravice, v primeru spora med njim in starši, za sklenitev posameznih opravil med njimi, ter v drugih primerih, če so njihove koristi v navzkrižju (prvi odstavek 213. člena ZZZDR). Vendar pa gre za takšno situacijo le takrat, ko gre za kolizijo interesov med otrokom in njegovim zakonitim zastopnikom, v danem primeru torej med mld. B. B. in njeno materjo D. D. Kakšnega navzkrižja interesov med njima pa v tem postopku pritožbeno sodišče ne vidi. Postavitev kolizijskega skrbnika bi bila potrebna le v primeru, kadar roditelj ne bi mogel varovati svojih koristi in obenem zastopati koristi otroka (tako sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 5786/2005 in IV Cp 4667/2010).

7. V skladu z določbo 111. člena ZZZDR smejo starši s privolitvijo CSD odsvojiti ali obremeniti stvari iz premoženja svojega otroka samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe, ali če to zahteva kaka druga njegova korist. V obravnavanem primeru, ko je toženi stranki kot mladoletni osebi naloženo s sodbo sodišča, da tožeči stranki vrne tisto, kar je prejela na podlagi ničnega pravnega posla, pa privolitev CSD ni potrebna.

8. Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zavrnilo njen predlog za zaslišanje prič, saj tožena stranka ni navedla, kaj naj bi le-te izpovedovale niti tega ne pojasni v pritožbi.

9. Pritožnica nadalje navaja, da je sodišče sodilo mld. osebi brez zakonitega zastopnika, češ da zakonita zastopnica nima pravdne sposobnosti, ker se nahaja v postopku osebnega stečaja. Z začetkom postopka osebnega stečaja je v skladu z določbo prvega odstavka 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) poslovna sposobnost stečajnega dolžnika in s tem njegova pravdna sposobnost sicer res omejena, vendar le delno in sicer tako, da z začetkom postopka osebnega stečaja dolžnik ne more sklepati pogodb in opravljati pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso, in brez soglasja sodišča ne more najeti kredita, ali posojila ali dati poroštva, odpreti novega transakcijskega ali drugega denarnega računa, ali se odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam. Konkretna zadeva se ne nanaša na posle, za katere bi veljala omejitev iz 386. člena ZFPPIPP. Zato so očitki pritožnice v tej smeri neutemeljeni.

10. Ali se bodo zoper družbenike družb, ki so bile izbrisane iz sodnega registra brez likvidacije v skladu z določbami VII. poglavja ZFPPIPP (M. d. o. o. in A. d. o. o.) lahko uspešno uveljavljale terjatve, ki so bile predmet Pogodbe o odstopnem prenosu terjatve z dne 25. 2. 2011, v tem postopku ni odločilno. Ker nobena od teh družb ni bila izbrisana zaradi zaključka stečajnega postopka, so trditve pritožnice v tej smeri nerelevantne. Prav tako ne trditve, da družbe z neomejeno odgovornostjo ne odgovarjajo po končanem stečajnem postopku za nič več, saj v danem primeru ne gre za vprašanje odgovornosti izbrisane D., d. n. o., katere družbenik je bil tožnik.

11. Po določbi 417. člena OZ lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Iz navedenega izhaja, da je cesija pogodba med upnikom in tretjim, kar pomeni, da mora tretji s prevzemom terjatve soglašati. Trditev pritožnice, da zakon pri prenosu terjatev ne določa, da mora biti prevzemnik terjatev sploh prisoten pri podpisu odstopne izjave, temveč mora biti prisoten samo odstopnik, je torej zmotna.

12. Pritožba tožene stranke se ob povedanem izkaže kot neutemeljena.

13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani niti ni podan nobeden od tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).