Leasing contract breach damages partially allowed; court remands disputed amount for full compensation calculation.

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v II. točki izreka za znesek 57.543,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2008 dalje do plačila in v III. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu (tj. za znesek 35.358,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2008 dalje do plačila) se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

[JEDRO]

Za to, da je spoštovano temeljno načelo odškodninskega prava, tj. načelo popolne odškodnine, je pri odškodnini, s katero leasingodajalec zaradi predčasne odpovedi pogodbe o leasingu zahteva povračilo pozitivnega pogodbenega interesa, odločilno, ali je bila vsota nezapadlih obrokov leasinga diskontirana na čas prenehanja pogodbe o leasingu in ali je bila od tega zneska odšteta preostala vrednost predmeta leasinga. Gre namreč za kriterija, ki dajeta garancijo, da odškodnina ne presega dejanske škode.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zoper drugotoženo stranko (I. točka izreka). Prvo in tretjetoženi stranki je naložilo, da tožeči stranki nerazdelno z družbo D. d. o. o. - v stečaju plačajo 92.902,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2008 dalje v roku 15 dni (II. točka izreka) ter ji nerazdelno povrneta stroške pravdnega postopka v višini 5.643,10 EUR v roku 15 dni, z obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se iz vseh pritožbenih razlogov pritožili prvo in tretjetožena stranka. Pritožbenemu sodišču sta predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglasili sta pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Za to, da je spoštovano temeljno načelo odškodninskega prava, tj. načelo popolne odškodnine (169. člen Obligacijskega zakonika – OZ), je pri odškodnini, s katero leasingodajalec zaradi predčasne odpovedi pogodbe o leasingu zahteva povračilo pozitivnega pogodbenega interesa, odločilno, ali je bila vsota nezapadlih obrokov leasinga diskontirana na čas prenehanja pogodbe o leasingu in ali je bila skladno s tretjim odstavkom 243. člena OZ od tega zneska odšteta preostala vrednost predmeta leasinga. Gre namreč za kriterija, ki dajeta garancijo, da odškodnina ne presega dejanske škode (podobno VSL I Cp 499/2009).

6. V predmetni zadevi se je tožeča stranka (leasingodajalec) glede formule izračuna višine odškodnine sklicevala na točko 11.3 Splošnih pogojev (A4), ki v primeru predčasnega odstopa od pogodbe upošteva oba gornja kriterija (diskontiranje nezapadlih obrokov in odštetje tržne vrednosti odvzetega ali vrnjenega predmeta leasinga). Kljub temu, tožeča stranka po tej formuli ni določila višine odškodnine (tožena stranka pri izračunu ni upoštevala - odštela vrednosti predmeta leasinga), čemur so tožene stranke že v odgovoru na tožbo izrecno nasprotovale. Konkretno, trdile so, da je tožeča stranka napačno uporabila določbe 11.1, 11.2 in 11.3 Splošnih pogojev, po katerih je tožeča stranka imela pravico sama odvzeti predmet leasinga, pa tega ni storila, niti ni ugotavljala tržne vrednosti predmeta leasinga, čeprav bi šele potem lahko ugotovila pravilno višino domnevne odškodnine. Navedeni ugovori pa so po oceni pritožbenega sodišča za presojo utemeljenosti višine odškodninskega zahtevka pravno odločilni (saj nakazujejo, da izračun tožeče stranke presega dejansko škodo oziroma je v nasprotju z določbo 169. in tretjega odstavka 243. člena OZ, kot Splošnimi pogoji), zato bi se sodišče prve stopnje do njih moralo opredeliti. Ker tega ni storilo, je poseglo v pravico toženih strank do obravnavanja pred sodiščem, s čimer je zagrešilo smiselno uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Ker sta bili toženi stranki prikrajšani za pravico, da sodelujeta v postopku pred sodiščem prve stopnje, tega ni mogoče nadomestiti z obravnavanjem na pritožbeni stopnji. Opredeljevanje pritožbenega sodišča do nosilnih dejanskih argumentov toženih strank, ki jih je sodišče prve stopnje spregledalo, bi namreč pomenilo, da so bili ti argumenti obravnavani in preizkušani le na eni stopnji sojenja (kršitev pravice do pritožbe). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v II. točki izreka za znesek 57.543,89 EUR (gre za rekapituliran znesek odškodnine v višini 56.909,49 EUR na dan 10. 12. 2008) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2008 dalje razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člen ZPP). Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve v III. točki izreka izpodbijane odločbe.

8. V ponovljenem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do ugovorov toženih strank, da tožeča stranka višine odškodnine ni izračunala skladno s Splošnimi pogoji oziroma presoditi, ali je pravno dopustno, da tožeča stranka zgolj zato, ker predmetov leasinga še ni prodala oziroma niso v njeni posest, zahteva odškodnino v obliki celotne (čeprav diskontirane) vrednosti še nezapadlih obrokov leasinga (navedeno naj sodišče prve stopnje presoja v luči načela popolne odškodnine ter pravila compesatio lucri cum damno). Pri tem naj, v kolikor bo to štelo za potrebno, v okviru materialnega procesnega vodstva poskrbi, da se dopolnijo morebitne nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih.

9. Glede preostalega dela tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka med pravdo znesek 35.749,81 EUR (kar predstavlja zapadle, a neplačane obroke leasinga) rekapitulirala tako, da mu je prištela zakonske zamudne obresti od 6. 11. 2008 do 10. 12. 2008 v znesku 398,52 EUR, k znesku 3.044,82 EUR (kar predstavlja zakonske zamudne obresti od neplačanih zapadlih obrokov leasinga) pa prištela zakonske zamudne obresti od 1. 12. 2008 do 10. 12. 2008 v znesku 8,98 EUR (glej prilogo A38). Skupna obveznost toženih strank iz naslova zapadlih in neplačanih obrokov leasinga tako znaša 36.148,33 EUR, iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa 3.053,80 EUR. Ker sta navedeni obveznosti časovno nastali pred odškodninsko terjatvijo, obenem pa med pravdnimi strankami ni obstajal poseben dogovor glede vračunavanja obveznosti, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da se s plačanima obrokoma med pravdo v višini 3.843,84 EUR v skladu z 288. členom OZ najprej odplačajo obresti (tj. znesek 3.053,80 EUR), presežek (790,04 EUR) pa se v skladu z drugim odstavkom 287. člena OZ odšteje od zneska nezplačanih zapadlih obrokov lesinga tako, da za plačilo ostane še 35.358,29 EUR. Ker drugih ugovorov glede „neodškodninskega“ dela tožbenega zahtevka toženi stranki v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi, nista podali, je pritožbeno sodišče pritožbo glede plačila 35.358,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 10. 12. 2008 zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.