Tenant eviction upheld as co-owners claim unlawful disturbance under Property Law Art. 92.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the tenant's appeal against the first-instance judgment ordering her eviction from the family home. The tenant argued that the court erred by ignoring her claim for division of joint property and compensation for damages, while the co-owners maintained they only sought a timely removal. The court ruled that the dissolution of the cohabitation relationship and the registered co-ownership status legally justified the eviction request under Article 92 of the Property Law, rejecting the tenant's additional claims for damages and property division.
Legislator headnote
AI generatedArticle 92 of the Property Law; Article 353 of the Civil Procedure Act: When a cohabitation relationship dissolves and no other legal basis for residence exists, a co-owner may successfully request a third party to cease unlawful disturbance of their property rights, and the court is not bound to consider the claimant's personal circumstances or potential future damages when granting such an eviction order.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Tožnika sta zemljiškoknjižna solastnika nepremičnine, na kateri stoji stanovanjska hiša, zunajzakonska skupnost med tožnikom in toženko je razpadla in ne obstaja druga podlaga za toženkino bivanje v hiši.
Stališče izpodbijane sodbe, da te ugotovitve utemeljujejo zahtevek, postavljen na podlagi 92. člena SPZ, je pravilno. Po tej določbi lahko lastnik s tožbo zahteva, da tretji preneha z nedopustnim vznemirjanjem njegove lastninske pravice na stvari.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo 1) ugodilo zahtevku, po katerem se je toženka dolžna v 15 dneh izseliti iz stanovanjske hiše na naslovu ..., ki stoji na nepremičnini parc. št. ... k. o. X v solasti toženih strank vsakega glede ½, in jo prosto oseb in njej pripadajočih stvari prepustiti v last solastnikov in 3) toženki naložilo povrnitev stroškov postopka tožnikov (II. točka izreka).
2. Toženka v pritožbi zoper sodbo predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi zaradi ugotovitve in delitve skupnega premoženja in izplačila odškodnine za škodo, ki ji je nastala. Zahteva izplačilo vlaganj za tisti del hiše, kjer prebiva druga tožnica. Sodišče ni upoštevalo tožnikove izjave, da ne želi toženke "postaviti na cesto" v tako kratkem času in da želi le, da se izseli v čim krajšem možnem času, ko bo za to fizično in finančno sposobna. Zahteva povrnitev vsega, kar je vložil v prenovo stanovanjske hiše, povrnitev stroškov, ki so ji nastali s selitvijo iz prejšnjega naslova, uporabe in uničevanja njenih predmetov, za zlorabo listin, vdor v zasebnost, psihofizične napade, onemogočanje zdravljenja, v skupnem znesku 20.000 EUR. Zahteva povrnitev stroškov v zvezi s postopki, ki jih je vodila doslej, in ki jih je imela zato, da se je lahko umaknila. Sodišče naj ji prisodi odškodnino v višini 10.000 EUR za neprimerno in žaljivo tožbo. Tožnika nista upravičena do povrnitve stroškov tega postopka, ker sta nasprotovala delitvi skupnega premoženja, sama pa je bila pripravljena urediti medsebojna premoženjska razmerja. Sodišče se ne bi smelo opreti le na zemljiškoknjižno stanje. V dopolnitvi pritožbe je še navedla, da želi izplačilo vlaganj in vpis solastninskega deleža. Meni, da bi tožnica morala biti zaslišana.
3. Tožnika nista odgovorila na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da sta tožnika zemljiškoknjižna solastnika nepremičnine parc. št. ... k. o. X, na kateri stoji stanovanjska hiša, da je zunajzakonska skupnost med tožnikom in toženko razpadla in da ne obstaja druga podlaga za toženkino bivanje v hiši.
6. Stališče izpodbijane sodbe, da te ugotovitve utemeljujejo zahtevek, postavljen na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), je pravilno. Po tej določbi lahko lastnik s tožbo zahteva, da tretji preneha z nedopustnim vznemirjanjem njegove lastninske pravice na stvari.
7. Glede na to, da je tožnik vztrajal pri zahtevku, pritožbeno uveljavljanje, da želi le, da se izseli v čim krajšem možnem času, ko bo za to fizično in finančno sposobna, ne daje podlage za drugačno odločitev. Pravilen je tudi zaključek sodbe, da toženka z navedbami, podanimi pred sodiščem prve stopnje, ni vzbudila pravno upoštevnega dvoma, da zemljiškoknjižno stanje izkazuje pravo lastninsko stanje glede sporne nepremičnine.
8. Morebitni drugi zahtevki, ki jih ima toženka do tožnikov, prav tako ne dajejo podlage za zaključek o obstoju pravne podlage za uporabo nepremičnine tudi po prenehanju zunajzakonske skupnosti.
9. Ker je tožnica dokazni predlog za svoje zaslišanje umaknila, toženka pa takega dokaznega predloga ni podala, z neizvedbo tega dokaza niso mogle biti kršene toženkine procesne pravice.
10. Po presoji, da uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).