Court allows appeal against default judgment, remanding case to correct incomplete findings on creditor partial repayment in bankruptcy.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženca, ki sta se tožnici zavezala kot poroka in plačnika, v skladu s tretjim odstavkom 1019. člena OZ odgovarjata tožnici solidarno z glavno dolžnico. Pravilno je pojasnilo, da po drugem odstavku 1022. člena OZ stečaj glavne dolžnice nima nobenega vpliva na obveznost tožencev, prav tako ne dejstvo, da je bila tožničina terjatev v stečaju priznana. Prenagljeno pa je sklepalo, da tožnica v stečaju še ni bila niti delno poplačana. Breme dokazovanja tega dejstva je sicer pravilno pripisalo tožencema, vendar je neupravičeno zavrnilo njun dokazni predlog, naj se v ta namen opravijo poizvedbe pri stečajni upraviteljici.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1576/2015 z dne 9. 1. 2015 v veljavi „tudi v 1., 2., 3. in 4. odstavku izreka sklepa“. Obenem je odločilo, da morata „tožeči stranki“ povrniti toženi stranki 2.433,05 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženca se v pritožbi sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da podatek o tem, če in kdaj stečajni upravitelj poplača upnike, ni javno dostopen. To je razvidno šele iz končnega poročila stečajnega upravitelja. V njunem primeru je bilo končno poročilo objavljeno 27. 11. 2015, torej po izdaji izpodbijane sodbe. Iz poročila izhaja, da bodo upniki poplačani v višini 1,71 %, kar pomeni, da je oziroma bo tožnica prejela znesek 556,18 EUR. O tem, ali je ta znesek že plačala tožnici, sta toženca predlagala zaslišanje stečajne upraviteljice M. B., vendar je sodišče ni zaslišalo niti je ni pozvalo k izjavi. Poleg tega je sodišče napačno ugotovilo, da je bil toženec direktor glavnega dolžnika. Toženca nista bila in nista mogla biti seznanjena s plačili iz stečajne mase, saj so jima z dnem začetka stečajnega postopka prenehala vsa pooblastila v zvezi z vodenjem družbe. Poudarjata še, da solidarni porok in plačnik ne more odgovarjati za večjo obveznost kot glavni dolžnik.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse ugovore, s katerimi sta toženca nasprotovala izpolnitvi svoje poroštvene obveznosti do tožnice. Pravilno je ugotovilo, da toženca, ki sta se tožnici zavezala kot poroka in plačnika, v skladu s tretjim odstavkom 1019. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odgovarjata tožnici solidarno z glavno dolžnico (K., d.o.o.). Pravilno je pojasnilo, da po drugem odstavku 1022. člena OZ stečaj glavne dolžnice nima nobenega vpliva na obveznost tožencev, prav tako ne dejstvo, da je bila tožničina terjatev v stečaju priznana. Prenagljeno pa je sklepalo, da tožnica v stečaju še ni bila niti delno poplačana. Breme dokazovanja tega dejstva je sicer pravilno pripisalo tožencema, vendar je neupravičeno zavrnilo njun dokazni predlog, naj se v ta namen opravijo poizvedbe pri stečajni upraviteljici. Razlogi, ki jih je za takšno svojo odločitev navedlo v izpodbijani sodbi, niso sprejemljivi. Tožencu kot dotedanjemu direktorju glavne dolžnice so z začetkom stečajnega postopka prenehala vsa pooblastila (245. člen ZFPPIPP), zato mu ni mogoče očitati, da bi lahko razpolagal z dokazi o plačilu tožničine terjatve. Iz objav na spletni strani AJPES sta sicer razvidna potek stečajnega postopka in vsebina posameznih procesnih dejanj, niso pa objavljeni podatki o tem, kdaj so bile stečajnim upnikom plačane njihove terjatve.

6. Če torej iz objavljenih podatkov ni razvidno, da je prišlo do plačila iz stečajne mase, kot ugotavlja izpodbijana sodba (8. točka obrazložitve), to ne pomeni, da takšnega plačila ni bilo. Stečajni upravitelj mora upnikom plačati na podlagi končnega načrta prve razdelitve v 15 dneh po pravnomočnosti sklepa o prvi razdelitvi (368. člen ZFPPIPP). V obravnavanem primeru je iz spletne strani AJPES razvidno, da je bil sklep o prvi splošni razdelitvi izdan in objavljen 14. 9. 2015 (ID objave: ...), hkrati z njim pa tudi končni načrt prve splošne razdelitve z dne 11. 9. 2015, iz katerega je razvidno, da se tožnici na račun njene terjatve izplača 18,08 EUR in 537,62 EUR, skupaj 556,18 EUR. Kaže torej, da je tožnica v stečaju zoper glavno dolžnico vendarle dosegla delno poplačilo svoje terjatve še pred izdajo izpodbijane sodbe. Brez dvoma gre za odločilno dejstvo. Po 270. členu OZ namreč obveznost preneha, ko je izpolnjena, s prenehanjem glavne obveznosti pa ugasne tudi poroštvo. Enako velja tudi za solidarno obveznost. Vprašljivo je torej, ali toženca tožnici res dolgujeta celoten prisojeni znesek. Utemeljen je zato pritožbeni očitek, da je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno.

7. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo pritožbi in na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) razveljavilo izpodbijano sodbo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo ugotovljeno pomanjkljivost glede na že izvedene dokaze laže in hitreje odpravilo. Pri pisni izdelavi nove sodbe bo moralo upoštevati, da je bil sklep o izvršbi po ugovoru tožencev že pravnomočno razveljavljen v drugem in četrtem odstavku s sklepom VL 1576/2015 z dne 11. 2. 2015. Tako je treba odločiti le še o usodi tistega dela sklepa o izvršbi, ki tožencema nalaga plačilo tožničine terjatve in njenih izvršilnih stroškov (prvi in tretji odstavek izreka sklepa). Ponovno odločanje o isti stvari namreč ni dopustno. Ustrezno (glede na doseženi uspeh) bo moralo oblikovati tudi izrek o nadaljnjih pravdnih stroških; v izpodbijani sodbi je namreč pri tem prišlo do očitne pisne pomote.

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica razveljavitve sodbe (tretji odstavek 165. člena ZPP). Ker je pravica do povračila pritožbenih stroškov odvisna od končnega izida pravde, bo o vseh stroških postopka odločalo sodišče prve stopnje.