Court dismisses appeal when applicant provides false asset data, voiding tax exemption.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Če sodišče ugotovi, da je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, je treba izjavi v celoti odreči dokazno vrednost in posledično zavrniti taksno oprostitev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženca z dne 27. 11. 2015 za oprostitev plačila sodne takse za postopek pritožbe (I. točka izreka) ter tožencu naložilo v plačilo 4.215,00 EUR sodne takse za pritožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v izjavi o premoženjskem stanju toženec navedel neresnične podatke, saj je zamolčal visoke prilive na osebni račun ter ni navedel vseh nepremičnin v njegovi lasti in v lasti njegovih družinskih članov.

2. Zoper sklep se pritožuje toženec, predlaga njegovo spremembo oz. podredno razveljavitev in vrnitev v ponovno reševanje sodišču prve stopnje. Vse premoženje, ki ga je za toženca in njegove družinske člane ugotavljalo sodišče prve stopnje (sicer po uradni dolžnosti), še vedno izkazuje izpolnjenost pogojev za oprostitev sodne takse za pritožbo. Pritožbi prilaga svojo podpisano izjavo, da nobeno toženčevo premoženje ni v likvidni obliki, saj je vse premoženje obremenjeno (predvsem zaradi začasne odredbe tožeče stranke iz predmetnega postopka). Poslovni lokal (parc. št. 773/0, 774/1 in 775/2, vse k. o. X) je bil na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici primaknjen toženčevemu upniku T. P. in ni več v toženčevi lastnini. Ker je toženec vlogo za oprostitev plačila taks vložil konec novembra, ji je pravilno priložil bančne izpiske samo za obdobje od avgusta do oktobra 2015. Zdaj prilaga še izpisek za november. Z nakazilom 16.200,00 EUR je naredil uslugo prijatelju, ki je v Sloveniji želel prodati palico zlata, zato ni šlo za denar v lasti toženca. Najemnino za poslovni prostor je prejel za tri mesece skupaj vnaprej (3x po 220,00 EUR), zdaj pa je ne prejema več. Glede nepremičnin v lasti izvenzakonske partnerke in sina toženec navaja, da s temi nepremičninami zaradi začasne odredbe ne morejo razpolagati. Določene nepremičnine v lasti izvenzakonske partnerke koristijo njeni sorodniki, gre pa za njeno posebno premoženje, ki ga je dobila z dedovanjem.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015 smiselno določa, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. V drugem odstavku 12. člena ZST-1 je določeno, da mora stranka predlogu za oprostitev plačila sodnih taks priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. V četrtem odstavku 12. člena ZST-1 pa je določeno, da če sodišče dvomi o resničnosti navedb v izjavi o premoženjskem stanju, jih po uradni dolžnosti preveri.

5. Dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev je torej na strani predlagatelja oprostitve, saj predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks. Če sodišče ugotovi, da je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, je treba izjavi v celoti odreči dokazno vrednost in posledično zavrniti taksno oprostitev. To izhaja tudi iz določb 3. in 4. odst. 13. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po katerih sme sodišče sklep o oprostitvi oziroma odložitvi ali obročnem plačilu sodnih taks razveljaviti, če je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke. Tako stališče je že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče (npr. v zadevah I Up 208/2010 in I Up 164/2011), čemur sledi tudi skladna praksa višjih sodišč (npr. sklepi VSL I Cpg 722/2013, I Cp 1195/2014, II Cp 1815/2015 in I Cpg 1445/2015), na kar se sklicuje tudi izpodbijani sklep.

6. Pritožbena obrazložitev, v njej navedene nove trditve in predloženi dokazi glede premoženjskega stanja toženca in njegove družine predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pri čemer toženec v pritožbi ne zatrjuje nobenih okoliščin, v katerih bi bilo uveljavljanje pritožbenih novot dopustno, oz. ne pojasni, zakaj teh trditev ni podal že pred sodiščem prve stopnje (hkrati z izjavo o premoženjskem stanju oz. kot njen sestavni del). Zato pritožbeno sodišče teh trditev ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Če toženec v resnici ni več lastnik poslovnega prostora, čeprav je kot lastnik relevantnih nepremičnin še vedno vpisan v zemljiško knjigo, bi to moral pojasniti že v izjavi o premoženjskem stanju. Prav tako bi v izjavo moral vključiti nepremičnine v lasti njegove izvenzakonske partnerke in sina in že takrat navesti, zakaj meni, da navedene nepremičnine ne bi smele biti upoštevane pri presoji njegove plačilne zmožnosti. Enako velja za okoliščine v zvezi z najemnino in bančnim prilivom. Toženec je bil dolžan vse informacije o svojem premoženjskem stanju vključiti v izjavo ter odločitev o njihovi relevantnosti prepustiti sodišču.

7. Ker v pritožbi uveljavljeni razlogi niso podani in niso bile ugotovljene po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).