Appeal dismissed; detention compensation claim rejected as lawful detention differs from warrantless arrest under ZKP.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Postopek pridržanja je bil v konkretnem primeru v skladu z zakonom, zato tožnica do odškodnine ni upravičena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4.11.2015:

- zavrnilo zahtevek na plačilo 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2012 do plačila (I. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožnica toženki v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v znesku 372,50 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se zaradi napačne uporabe materialnega prava ter posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da se njenemu zahtevku ugodi (s stroškovno posledico) oziroma da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje naj bi neupoštevajoč namen določb o odškodnini v primeru nezakonitega oz. neutemeljenega odvzema prostosti napačno sledilo jezikovni razlagi 542. člena ZKP. Omenjeni člen bi bilo potrebno smiselno uporabiti tudi v primeru, ko gre za odvzem prostosti v obliki pridržanja, saj je pripor nenazadnje zgolj podaljšanje policijskega pridržanja.

Navaja, kaj določa Ustava v 30. členu. Ta ne razlikuje oziroma omejuje pravice do povrnitve škode na neutemeljen pripor oziroma pridržanje. V nadaljevanju navaja, kaj določa prvi odstavek 542. člena ZKP. Zakaj naj ne bi smiselno enako veljalo za pripor, izpodbijana odločba ne obrazloži. Odgovornost države za neupravičen odvzem prostosti je namreč objektivna in protipravnost ravnanja državnih organov ni predpostavka zanjo (sklicuje se na odločbi VSL II Cp 3445/2009 in VSL II Cp 2392/2011). Drugi odstavek 542. člena ZKP se nanaša na primere, ko je bila posamezniku odvzeta prostost po 157.

členu ZKP in je bil brez zakonskega razloga pridržan, nato pa ni bil zoper njega odrejen pripor in je bil obsojen oziroma spoznan za odgovornega ter se mu to nezakonito pridržanje ni vštelo v prestano kazen. V primeru policijskega pridržanja, kateremu je sledila oprostilna sodba, gre, če bi izhajali iz jezikovne razlage, za pravno praznino, ki pa se jo da napolniti s teološko razlago, torej s takšno, ki išče namen določb o povrnitvi škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti kot ustavno varovane dobrine. Zakon razlikuje med neutemeljenim in nezakonitim odvzemom prostosti.

Navaja, kaj določa zakon v prvem in kaj v drugem odstavku. Odgovornost države za nezakonit pripor je strožja od odgovornosti za neutemeljen pripor in v tem primeru izid postopka ni relevanten. Napačno je naziranje sodišča, da naj bi drugi odstavek 524. člena ZKP določal edini primer, ko je oškodovancu priznana odškodnina v primeru policijskega pridržanja in to takrat, ko je slednje nezakonito. V drugem odstavku je zakonodajalec želel poostriti odgovornost države v primeru, ko je odvzem prostosti nezakonit in ne samo neutemeljen ter zato odškodninske odgovornosti ni vezal na izid kazenskega postopka. 542.

člen ZKP ne omenja posebej hišnega pripora, a je ustaljena sodna praksa, da se odškodnina priznava tudi za hišni pripor (sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-286/01). Poudarja, da policijsko pridržanje ravno tako pomeni poseg v pravico do osebne svobode in do svobode gibanja. V prej omenjenih odločbah sta višji sodišči policijsko pridržanje po analogiji in upoštevaje 19. ter 20. člen URS šteli kot pripor. V nadaljevanju pojasnjuje, da ji je zaradi neutemeljenega pridržanja nastala ogromna škoda, katere posledice (ki jih opisuje) čuti še danes.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP(1)). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi svoje bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je predvsem v okviru 8. in 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno (prepričljivo) obrazložilo razliko med nezakonitim in neutemeljenim pridržanjem (oziroma odvzemom prostosti po 157. členu ZKP(2)), kot tudi okoliščino, da je lahko upoštevaje 542. člen ZKP le prvi primer razlog za prisojo odškodnine. Pritožba temu stališču nasprotuje, a za to potrebnih argumentov ne poda. Poudarjanje, da je sodišče prve stopnje uporabilo „zgolj“ jezikovno razlago je (pre)splošno, tudi sicer pa napačno. Jezikovna razlaga je ne le temeljna, ampak v konkretnem primeru spričo jasnosti relevantnega zakonskega besedila tudi zadostna (prepričljiva). Pritožba sodišču prve stopnje očita (ne)upoštevanje namena določb o odškodnini v primeru nezakonitega oziroma neutemeljenega odvzema prostosti, vendar niti v tem oziru prepričljivih razlogov ne ponudi. Resda sodi osebna svoboda med najpomembnejše človekove dobrine, a je zakonodajalec glede vprašanja odškodninske odgovornosti države zaradi posegov vanjo napravil očitno razliko med nezakonitim oziroma „zgolj“ neutemeljenim pridržanjem. Določba drugega odstavka 542. člena ZKP je jasna, pritožbene trditve o obstoju pravne praznine(3) (za primer oprostilne sodbe) pa hipotetične (neprepričljive).(4)

7. Ker je bil postopek pridržanja v konkretnem primeru v skladu z zakonom, tožnica do odškodnine ni upravičena. Slednja v nasprotno ne prepriča niti z navajanjem, da naj bi bilo potrebno določbe, ki se nanašajo na pripor,(5) uporabiti tudi v konkretnem primeru. Če bi njeno naziranje o tem, da relevantnih razlik med omenjenima ukrepoma odvzema prostosti ni, držalo, potem bi zakonodajalec obe obliki z vidika pravice do odškodnine izenačil, pa tega ni storil.(6) Upoštevajoč da zakon to pravico za vsakega od obeh ukrepov očitno različno ureja, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno razlagati (kot to meni pritožba), zakaj naj ne bi določbe, ki veljajo za pripor,(7) (smiselno) veljale tudi v primeru pridržanja. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na priznavanje odškodnine za hišni pripor (ki je zakon izrecno ne določa) s strani sodne prakse. Pritožnica namreč ne upošteva, da je hišni pripor (za razliko od policijskega pridržanja po 157. členu ZKP), kot to v odločbi, na katero se sklicuje sama,(8) navaja Ustavno sodišče RS, po naravi stvari priporu (v temelju) enak ukrep.(9) Zato ni razloga, da bi ga v odškodninskem smislu zakon (še) posebej omenjal.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami

Op. št. (2): Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/1994, s kasnejšimi spremembami

Op. št. (3): Ki naj bi jo bilo potrebno napolniti s teleološko razlago.

Op. št. (4): Drugi del drugega odstavka 542. člena ZKP zgolj pojasnjuje, kdaj tisti, ki je bil nezakonito pridržan, do povrnitve škode ni upravičen.

Op. št. (5): Ker naj bi bil ta „zgolj“ podaljšanje policijskega pridržanja.

Op. št. (6): Kar ni presenetljivo, saj je pripor časovno običajno bistveno daljši ukrep. Razlikovanje med nezakonitim in „zgolj“ neutemeljenim pridržanjem je (tudi) z vidika odškodninske odgovornosti države za ravnanje svojih organov razumljivo, saj bi njeno širjenje tudi na drugi primer policiji (kljub postopanju v skladu z zakonom) odvzelo možnost (iniciativo) delovanja v tej zgodnji fazi, ko se kazniva dejanja šele odkrivajo (oziroma pridobivajo prvi podatki/potencialni bodoči dokazi), pri čemer je okoliščina, ali bo na koncu izdana obsodilna sodba, največkrat povsem nejasna. Posledično je neprepričljivo tudi sklicevanje na odločbi VSL II Cp 3345/2009 z dne 2.12.2009 in II Cp 2392/2011 z dne 13.3.2013. Medtem, ko je prvo navedena odločba obravnavala odškodnino zaradi (neupravičenega) pripora (v konkretni zadevi pa imamo opravka s pridržanjem), pa se druga do vprašanja (ki je v predmetni zadevi bistveno) razlikovanja med nezakonitim in „zgolj“ neutemeljenim pridržanjem ni opredeljevala (oziroma se to ni izpostavljalo kot ključno).

Op. št. (7): Neustrezno pojasnjeno, hkrati pa tudi sicer brezpredmetno je zato pritožbeno navajanje, da naj bi bila odgovornost države za nezakonit pripor strožja kot odgovornost za neutemeljen pripor.

Op. št. (8): Up-286/01 z dne 11.12.2003.

Op. št. (9): Na kar (nenazadnje) kaže že samo njuno poimenovanje.