Appeal granted; inheritance court order dismissed for lack of specific gift details required by law.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

[JEDRO]

Zahteva dediča, ki uveljavlja vračunanje daril, mora biti konkretizirana – navesti mora vštevanje katerih konkretnih daril zahteva in v kakšni vrednosti, in to za vsakega od nujnih dedičev.

Njegovo zatrjevanje je bilo tako pavšalno, da je odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka in napotitvi oporočnega dediča na pravdo preuranjena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinsko obravnavo prekinilo; (oporočnega) dediča H. K. napotilo, da zoper sodediče vloži tožbo, v kateri bo dokazoval, da jim ne pripada pravica do nujnega deleža (zaradi že prejetih daril za časa življenja zapustnice), in sicer v roku 30 dni; da bo prekinitev trajala do pravnomočne rešitve pravde; na pot pravde napotenega dediča opozorilo, da če v danem roku ne bo sprožil pravde, se bo zapuščinski postopek nadaljeval na podlagi znanih podatkov.

2. Zoper sklep je dedič H. K. vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da na pot pravde napoti sodediča J. K. Navaja, da so ostali dediči svoje nujne dedne deleže odstopili zapustničinemu sinu J. K., pri čemer pa odstop dednega deleža ni možen, dokler ta ni pravnomočno ugotovljen ali priznan. Pravico do nujnega deleža mora nujni dedič uveljavljati bodisi v zapuščinskem postopku bodisi v pravdi. Te pravice uveljavljanja nujnega dednega deleža ni mogoče prenesti na sodediča v smislu drugega odstavka 136. člena Zakona o dedovanju (ZD). Dediči bi torej morali sami v svojem imenu uveljavljati vsak svojo pravico do nujnega dednega deleža in šele v primeru, da bi jim pritožnik kot oporočni dedič to pravico priznal, bi lahko svoj nujni dedni delež odstopili sodediču. Ker svojega nujnega dednega deleža sami niso uveljavljali, prenos na J. K. ni veljaven in je napotitev na pravdo oporočnega dediča nezakonita. Tudi sicer je ta odločitev napačna. V zapuščinskem postopku je potrebno prvenstveno upoštevati voljo zapustnika – v konkretnem primeru je jasna, vse svoje premoženje je zapustnica z oporoko zapustila pritožniku. Če kdo od sodedičev uveljavlja nujni delež in ga oporočni dedič ne prizna, je on tisti, ki mora v pravdi uveljavljati zmanjšanje oporočnih razpolaganj. Oporoka je veljavni naslov (njena veljavnost ni sporna), zaradi tega je pravica oporočnega dediča do zapuščine gotovo bolj verjetna. V primeru uveljavljanja pravice do nujnega deleža z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj, so torej aktivno legitimirani tisti nujni dediči, katerih nujni deleži so prikrajšani, pasivno pa je legitimiran tisti, v čigar korist je zapustnik razpolagal z oporoko.

3. Dedič J. K. je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dediči pokojne so mož (...) in sedem otrok. Z oporoko v obliki notarskega zapisa z dne 20. 8. 2008, je zapustnica za dediča svoje stanovanjske hiše (ki po dosedaj znanih podatkih predstavlja edino zapustničino premoženje) določila sina H. K. Ostali dediči so uveljavljali pravico do nujnega dednega deleža in so tudi po mnenju pritožbenega sodišča, njihove dedne izjave v tem pogledu jasne, upoštevajoč, da obstoj in veljavnost oporoke nista sporna in da so nujni dediči zakoniti dediči. V pisnih dednih izjavah so pojasnili, da dedni delež po materi sprejmejo, da pa delež, ki jim „pripada kot zakonitemu in nujnemu dediču (dedinji)“ odstopijo bratu J. K. Dovolj jasno so torej (kot pravni laiki) izrazili svojo zahtevo po uveljavitvi nujnega dednega deleža (40. člen ZD).

6. Na zapuščinski obravnavi dne 22. 10. 2015, je oporočni dedič (pavšalno) trdil, da je vsak od sodedičev od zapustnice še za njenega življenja prejel darilo(a), ki presega(jo) vrednost njihovega nujnega deleža, zato do nujnega deleža niso upravičeni. Svojo trditev je konkretiziral le glede dediča J. K., češ, da je od matere dobil parcelo, na kateri si je zgradil hišo. Ta je to zanikal in še pojasnil, da tudi ostali (nujni) dediči (ki razen zapustničinega moža na zapuščinski obravnavi niso bili prisotni) niso od matere dobili ničesar. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zapuščinski postopek prekinilo in na pot pravde napotilo oporočnega dediča, da zoper ostale sodediče vloži tožbo, „v kateri bo dokazoval, da jim ne pripada pravica do nujnega deleža zaradi že prejetih daril za časa življenja zapustnice“ (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

7. Odločitev je preuranjena, v posledici pa obstaja možnost, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pri odločitvi o prekinitvi zapuščinskega postopka in o tem, katerega od dedičev napotiti na pot pravde, napačno uporabilo.

8. Temeljno pravilo je, da se vsakemu zakonitemu (torej tudi nujnemu) dediču v dedni delež vračuna vse, kar je na kakršenkoli način prejel v dar od zapustnika.(1) V konkretnem primeru oporočni dedič zahteva od sodišča ne samo ugotovitev, da se sodedičem v njihov (nujni) dedni delež vračuna darilo (v določeni vrednosti), ampak tudi, naj sodišče ugotovi, da vrednost prejetega darila presega vrednost nujnega deleža vsakega od dedičev. Njegovo zatrjevanje pa je bilo tako pavšalno, da je odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka in napotitvi oporočnega dediča na pravdo, preuranjena. Zahteva dediča, ki uveljavlja vračunanje daril oziroma celo zahteva od sodišča ugotovitev, da vrednost prejetega darila presega vrednost nujnega deleža, mora biti namreč konkretizirana, dedič mora navesti vštevanje katerih konkretnih daril zahteva in v kakšni vrednosti, in to za vsakega od nujnih dedičev. V konkretnem primeru je, kot rečeno, oporočni dedič le glede sodediča J. K. trdil, da darilo predstavlja parcelo, na kateri si je dedič zgradil hišo. Parcelo bi bilo mogoče (tudi glede na dosedanje podatke v spisu) identificirati, ni pa oporočni dedič navedel njene vrednosti, čeprav je bilo breme za to na njem. Trditve glede daril ostalim dedičem, pa so bile povsem pavšalne.

9. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 163. členom (ZD)). V nadaljevanju postopka naj torej sodišče prve stopnje oporočnega dediča pozove, da svoje trditve o darilih glede vsakega posameznega nujnega dediča konkretizira, nato pa vsakega od nujnih dedičev pozove, ali je kakšno od zatrjevanih dejstev v zvezi z darili sploh sporno. Šele nato bo mogoča odločitev, ali je prekinitev zapuščinskega postopka potrebna oziroma glede katerih dedičev, pa tudi presoja, ali je manj verjetna pravica obdarjenca ali dediča, ki uveljavlja vračunanje oziroma ugotovitev, da vrednost prejetega darila presega vrednost nujnega deleža (vsakega od nujnih dedičev), pa tudi s kakšnim zahtevkom naj se dediča napoti na pravdo.

Op. št. (1): Razen če je zapustnik ob daritvi ali pozneje v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila takšna zapustnikova volja, pri čemer ostanejo v veljavi določbe o nujnem deležu (46. člen ZD).