Appeal dismissed; lower court correctly decided small claims case without oral hearing due to procedural waiver.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je pri tožeči stranki preko spleta naročila več olimpijskih navijaških dresov slovenske reprezentance, da ji je tožeča stranka dne 30.10.2014 naročeno blago dobavila in ji za to izstavila vtoževani račun. Tožena stranka je torej po prejemu dopolnitve tožbe dobro vedela, kaj natanko je dolgovano, s tem pa že sama negirala lastne trditve o nepopolnosti tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 27810/2015 z dne 17. 3. 2015 ohranilo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni povrne njene pravdne stroške v znesku 477,35 EUR, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, z vsemi stroškovnimi posledicami. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V predmetni zadevi je bilo med pravdnima strankama sporno, ali so na dobavljenih dresih obstajale stvarne napake in ali je tožena stranka o domnevnih napakah tožečo stranko (pravočasno) obvestila. V zvezi s slednjim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka za trditve, da je o napakah obvestila tožečo stranko, ni predlagala nobenega dokaza (npr. povratnice, potrdila o oddaji pisanja na pošto, niti ni predlagala nobenih ustnih dokazov). To dejstvo je zato štelo za nedokazano in zahtevek tožene stranke iz naslova stvarnih napak že iz tega razloga zavrnilo.

7. Tožena stranka se v pritožbi takšni odločitvi upira in trdi, da bi sodišče prve stopnje za razjasnitev spornega dejanskega stanja moralo izvesti predlagane ustne dokaze – konkretno zaslišati direktorja tožene stranke in zaposleno pri toženi stranki S. S., ki bi potrdila, da je bila notifikacija napak dne 30. 10. 2014 resnično poslana tožeči stranki. Takšne pritožbene navedbe pa niso utemeljene, saj višje sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da tožena stranka v nobeni od svojih vlog v tej smeri ni substancirala dokaznih predlogov (tožena stranka je zaslišanje omenjene priče in stranke predlagala le kot dokaz, da je bilo blago dne 30. 10. 2014 prevzeto in da je bilo poškodovano). Posledično pritožnica tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (češ, da ji je sodišče prve stopnje arbitrarno omejilo pravico izpovedati o konkretnih dejanskih okoliščinah) in kršitev 10. točke istega zakonskega določila (češ, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti narok za glavno obravnavo), saj se je s tem, ko ni ustrezno substancirala ustnih dokaznih predlogov in ni zahtevala izvedbe naroka(1), tožena stranka tej pravici sama odpovedala oziroma povzročila, da je sodišče prve stopnje skladno z določbo drugega odstavka 454. člena ZPP lahko odločilo že na podlagi listinskih dokazov, brez izvedbe naroka.

8. Toženi stranki prav tako ni bila kršena pravica do izjave, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih očitkov o nepopolnosti tožbe. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo navedla, da je pri tožeči stranki preko spleta naročila več olimpijskih navijaških dresov slovenske ... reprezentance, da ji je tožeča stranka dne 30. 10. 2014 naročeno blago dobavila in ji za to izstavila vtoževani račun. Tožena stranka je torej po prejemu dopolnitve tožbe dobro vedela, kaj natanko je dolgovano, s tem pa že sama negirala lastne trditve o nepopolnosti tožbe. V delu, kjer pritožnica uveljavlja kršitev petega odstavka 108. člena ZPP, pa se višje sodišče do tega očitka ni opredeljevalo, saj pritožnica z njim uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

9. Glede na to, da je (pravočasno) obvestilo o napakah predpostavka prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake, ta predpostavka pa v konkretnem primeru ni bila izpolnjena, je tožena stranka že iz tega razloga izgubila pravico do uveljavljanja zahtevkov iz naslova stvarnih napak (prim. prvi odstavek 461. člen v zvezi z 468. členom Obligacijskega zakonika). Ko je tako, pa je zmotno stališče pritožnice, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi navedb tožene stranke o obstoju in obsegu stvarnih napak (in s tem očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj le-te za odločitev niso bile (več) pravno odločilne.

10. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožeča stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju višjega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da je podala zahtevo za izvedbo naroka s tem, ko je predlagala zaslišanje prič, vendar je takšno stališče zgrešeno. Zahteva za izvedbo naroka mora biti dana izrecno in ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi npr. za zaslišanje prič ali strank pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo (prim. ZPP s komentarjem, 3. knjiga, str. 722, tako tudi odločbe VSL II Cp 511/2011, II Cp 2634/2012, VS RS III Ips 171/2009, ...).