Appeal allowed; first-instance court erred by ignoring 55th ZTLR provision on communal property and prescription.

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Tožena stranka trdi, da je bila med priposestvovalno dobo nepremičnina, ki naj bi bila služeča, v družbeni lastnini. Sodišče prve stopnje pa na ugovor iz tedaj veljavnega 55. člena ZTLR, ni odgovorilo. V spisu so podatki o tem, da je bila parcela in na njej stoječa stavba v družbeni lastnini; zato je ta ugovor lahko utemeljen. Tedanjih družbenih sredstev družbene pravne osebe se ni dalo obremeniti s priposestvovano služnostjo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj služnosti hoje in vožnje z avtomobilom po parc. št. 42/14 k. o. X v širini 3,3 m in dolžine 5 m v korist gospodujoče parcele 42/15 k. o. X, in sicer po jugozahodnem delu služeče nepremičnine proti severozahodnem delu. Ugodilo je tudi zahtevku, da se odredi vknjižba stvarne služnosti v opisanem obsegu v zemljiško knjigo in da tožena stranka povrne pravdne stroške tožeči stranki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Do priposestvovanja ni moglo priti, ker je bila hiša nenaseljena, parcela pa zapuščena. Tako stanje je bilo do leta 2003, ko je nepremičnino kupil toženec. V pravni teoriji je stališče, da če je nepremičnina zapuščena, do priposestvovanja ne more priti, saj lastnik, ki je odsoten in ne ve, da se izvršuje služnost, ne more reagirati. Sklicuje se na svojo dobrovernost pri pridobitvi lastninske pravice in vpisu v zemljiško knjigo. Tožnik je zaupal v javno zemljiško knjigo, da je nepremičnina bremen prosta.

Odkar je kupil nepremičnino, pa na prošnjo dovoljuje tožeči stranki vožnje, kar je prekarij. Odkar pa ima parkiran avtomobil, tožeča stranka ne more mimo in po treh letih tudi služnost preneha po določbi 223. člena SPZ. Tožnica je garažo gradila brez gradbenega dovoljenja in na črno. Tožnica bi imela lahko dostop neposredno z javne poti. V primeru, da bi bila služnost priposestvovana, pa ni mogla biti več kot za avtomobil v širini 1,9 m. Toženec je to že navajal, saj je v zahtevku služnost v širini 3,3 m. V pripravljalni vlogi 20. 2. 2015 pa je toženec navajal, da do priposestovanja na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo družbeni pravni osebi po 55.

členu ZTLR ni moglo priti. Nato pa se je vpisal v zemljiško knjigo toženec. Sklicuje se tudi na drugi odstavek 44. člena SPZ. Opozarja, da je na severnem delu dvorišče široko 3,3 m. Nato pa se zoži do južnega vogala toženčeve stavbe in zato pot po izreku, ne bi bila možna. Večina vtoževane služnostne trase tako dejansko poteka po javni poti in ne po toženčevem zemljišču. Tudi, če bi bilo po njegovem zemljišču, bi se morala izvrševati tako, da najmanj obremenjuje služečo stvar. Na vse to je opozarjal, vendar se sodišče o tem ni opredelilo in meni, da gre za kršitev pravice, da se v postopku izjavi.

Opozarja na 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in na ustavno pravico iz 22. člena Ustave. Ves čas je opozarjal, da že s preprosto meritvijo na samem prikazu parcel ugotovimo, da je delno pot lahko široka 3,2 m in ne 3,3. Gre za trikotno obliko parcele. Vse to je tudi sodišče zmotno zapisalo, saj je tožnik na to ves čas opozarjal. Priče so izpovedale, da je od leta 1986 do 2002 na dvorišču, ki je sedaj v lasti toženca, bilo parkirišče delavk P. in to so priče izpovedale. Enako so parkirali N. in sorodniki. Ker so avtomobili stali ob hiši, tožeča stranka ni mogla voziti mimo.

Sin tožnice B. J. je izpovedal, da mu je toženec preprečeval vožnjo po dvorišču od leta 2011. Tudi priča S. in B. je to izpovedala. Da je šlo za prekarij, pa sta potrdila sinova tožene stranke in delno sama tožnica, ko je priznala, da se ni dalo več voziti po dvorišču, odkar so uredili javno parkirišče. Sodišče pa ugotavlja, da je to bilo urejeno 2010 leta. Ves čas lastništva P. pa je bila vknjižena družbena lastnina, zato je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo oziroma 55. člen ZTLR in 223. SPZ. Meni, da je služnost, tudi če bi bila, prenehala.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Vztraja, da je bila pot široka 3,3 m in da je to novota. Opozarja, da so do leta 1994 vsa podjetja, tudi P., postale delniške družbe. Torej je 20 let že preteklo, ko je šele nastala družbena lastnina. P. je kupila nepremičnino 1986 in do takrat ni bila družbena lastnina. Toženec pa ni bil v dobri veri.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v sodbi med drugim ugotovilo, da je tožeča stranka izvrševala vožnje in pešhojo po zahtevani služnosti poti v obdobju od 1970 do 2010. Zato je ugotovilo, da je iztekla 20-letna priposestvovalna doba, ki je potrebna po prvem odstavku 45. člena SPZ in je bila potrebna po 30. členu ZTLR. Sodišče to označi za nepravo priposestvovanje služnosti, ker se je vmes tožena stranka vpisala v zemljiško knjigo kot lastnik. Pri tem pa spregleda, da je tožena stranka pravočasno ugovarjala in tudi v pritožbi ponovi, da je bila spodnja parcela oziroma sedaj toženčeva parcela v družbeni lastnini oziroma je bila v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe na podjetje P. Tožena stranka se je sklicevala na 55. člen ZTLR, ki je določal, da na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo družbene pravne osebe, se stvarna služnost ne more priposestvovati(1). Sodišče prve stopnje je le menilo, da je odločilni člen 54 ZTLR. Oprlo se je tudi na dokaz tožeče stranke, ki je predložila zapisnik (priloga A 5) z dne 26. 6. 1968.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tedanjih družbenih sredstev družbene pravne osebe ni dalo obremeniti s priposestvovano služnostjo. Tudi iz zapisnika (priloga A 5) izhaja, da se podjetje S. (po trditvah tožeče stranke pravni prednik P.) zaveže omogočiti zasebnim lastnikom nemoten dostop do njihovih nepremičnin, kot do sedaj. Pritožbeno sodišče ob 55. členu ZTLR in zapisniku ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo preuranjeno o tožbenem zahtevku. Tožena stranka trdi, da tožeča stranka nima 20 let izvrševanja služnostne pravice po zatrjevani poti, ker je vmes parcela bila družbena lastnina družbene pravne osebe. Sodišče le ugotavlja, da je tožeča stranka dokazala uporabo poti v zatrjevanem času. Ker je pri tem zmotno izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, je ostalo dejansko stanje neugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče moralo sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP). Zato naj v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje ugotovi dejansko stanje in presodi ugovor tožene stranke, da se stvarne služnosti na tej stvari ni dalo priposestvovati. Sodba pa nima razlogov tudi o ugovorih pritožbe, da tožeča stranka ni mogla priposestvovati sporne poti v zatrjevani širini in dolžini. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka lahko priposestvovala pravico služnosti, bo treba odgovoriti tudi na te navedbe. Vendar pritožba nima prav v delu, ko trdi, da naj bi tožeča stranka lahko priposestovala le 1,9 m široko pot, saj toži na služnost hoje in vožnje z avtomobilom. Tožeča stranka mora dokazati, da je priposestovala služnost na 3,3 m široki in 5 m dolgi poti na ustreznem delu tožeče parcele. Če je opravljala vožnje le z avtomobilom, tedaj ima pritožba prav, ko je že pravočasno uveljavljala, da je pot lahko široka le 1,9 m. Če pa je ves čas priposestovalne dobe vozila z vozili 3,3 m, pa pritožba nima prav.

7. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da je priposestvovalna doba prenehala 2010 leta. Toženec pa je v pravdi pravočasno zatrjeval, da je branil tožeči stranki vožnje in trdil, da tožeča stranka ni mogla voziti po poti vsaj tri leta in da bi s tem v primeru priposestvovanja služnostna pravica prenehala. V nadaljevanju postopka naj sodišče odgovori tudi na te ugovore.

8. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 306/2014.